Zakoraka v malo bučko,

domišljijo vso premeša,

poskakuje, ne opeša,

slikice strahov obeša,

res želi si biti strašen

in nikoli več prestrašen. 

Strašno Strašni Strašek tuhta,

le kako naj se pretvarjam,

vse kar čutim zanemarjam,

tisto kar ne maram, poudarjam.

Je strašenje res nevljudnost,

skozi hude sanje v budnost. 

Iznajdljivost hitro steče.

Ne, ne bom strašil otroke

poiskal bom strašne vzroke

jih močno prijel za roke. 

Gledal skozi ogledalo,

in jim rekel kot za šalo.

Mene ti ne boš prestrašil,

moj jeziček hitro teče,

ko besedo pravo reče,

strah s pogumom se opeče.

Sem z nasmehi radodaren,

hraber, vztrajen in preudaren.

Zdaj je Strašni Straško srečen.

Saj strahove ne ustvarja

in se prav nič ne pretvarja,

razsvetljuje kakor zarja.

Diamant je še nebrušen,

a je vedno bolj izkušen. 

Strašno zdaj prijazen strahec.

Res pomaga in posluša,

rad novosti preizkuša,

res je prava dobra duša.

Zdaj zapri oči in reci.

"Strah le stran od mene steci."

olgasem