Jesenski spokoj.

Marija, Maša,

hvala za izpostavljeno komentiranje. Dohitevajo in dosegajo nas. Leta jesenska in vse z njimi.

3. verz 1. kitice in še kaj kliče po popravkih, si bom vzel čas in uredil

Lp, Caki

Sem jo preuredil v bolj tekoči ritem, to spodaj je prva verzija za primerjavo z objavljeno. Zakaj to pišem in se samopopravljam? Ker želim, da iskreno povemo, če začutimo  da pesem od kogarkoli, komerkoli, kliče po popravku oz. predlogu za izboljšavo, ki ni nujno na mestu. Lp, Caki

Stara verzija pesmi:

Že pada listje, jesen vse do naju,

ne štejem sivih, za ušesom čislan

je zadnji poletni dan, v meglo zasidran,

a jaz bi še ostal s teboj v maju.

Spet poje ptica, še loviva sonce,

na starem pragu zasedlan sva patron,

prinesla sva mu gon in votle lonce,

da popravi in zakrpa jih zastonj.

Začenjan krog v predzadnjo sva obdobje,

tam sva skrbi zložila na obrobje:

ognjišče toplo v praznično idilo,

korenček v stari lonec za kosilo,

v predpasnik, oljke, sivkino lagodje,

na mizo pa le mir za poživilo.

Ne štejeva sivih, to pomeni sivih las ali sivih dni?

Matej, namensko odprto, izbira po želji. :)

Lp, Caki

Pozdravljen Caki,

lepo, da si se lotil sonetenja - pohvala z moje strani!

Lep pozdrav, Dejan

Dejan, hvala za branje in pohvalo.

Lep pozdrav in vse Dobro želim, 

Caki

Lijepa jesenska idila, Caki.

Lp, Katica

Katica, hvala za obisk jesenske idile, a duša mi je ostala v poletju, večkrat tudi v pomladi ... zdaj pa kiše, jesen_je ...

Vse Dobro želim, Caki

NO, lepo, Caki., vsak, ki se loti sonetov, je pri nas super dobrodošel, saj pogumnih kar manjka.

  Morda bi dodala svoje predloge k sonetu, pa ne zato, da bi vsiljevala popravke, ampak samo kot primer, kako bi pesem lahko postala bolj pretočna in lahkotna. Po pravici povedano, druga kvartina se zdi precej nerazumljiva, skoraj malo prisiljena v lovljenju rim. Pa tudi dve tercini, če sem poštena ...

zaradi preglednosti sem lepim tvojo varianto

Pada že listje, jesen vse do naju,

ne štejeva sivih, v nama še čislan,

v megló prezasidran, poletni je dan,

korenje ostalo mu je pri maju.

Poje še ptica, loviva ji sonce,

na starem sva pragu zasedlan patron,

prinesla sva gon mu, votle vse lonce,

popravi, zakrpa jih nama zastonj. 

Začenjan sva krog v predzadnje obdobje,

vse bova skrbi tam dala na robje:

toplo ognjišče v pred pražnjo idilo,

korenček v star lonec, kliče kosilo,

v predpasnik še oljke, sivke lagodje,

na mizo pa mir le - vsem v poživilo.

takole pa bi se sonete lotila sama:

Zdaj pada že listje, jesen vstopa v naju,

sivina ne moti, saj rahlo zaspan,

kjub megli svetlika poletni se dan,

ki še korenini  v zelenju in v maju.

Saj  še poje ptica, loviva ji sonce.

Na stari prag sije ta stari patron -

podava mu sanje in votle vse lonce,

popravi, zakrpa jih nama zastonj. 

V predzadnjem obdobju naj vse bode milo

saj svoje skrbi bova dala na rob!

Naj toplo ognjišče pričara idilo:

v predpasniku sivka, pa oljke na zob,

korenček v star lonec, že kliče kosilo ...

Mir vsem v poživilo do konca vseh dob ;) 

LP, Lidija

Lidija, urednica, najlepša hvala za branje in predloge; kar nekaj sem jih vključil v objavljeno verzijo ob upoštevanju in rahlem preoblikovanju prvinskosti sonetnega speva ..., da je ostal pomen pesmi enak prvotni verziji (prepletanje narave z našim življenjem, jesen oz. staranje, ki je z dušo ostalo ne samo v poletju, ampak v pomladnem maju, zato vse skrbi odložimo na robje in uživajmo lagodje, za kar pa je dovolj skromno kosilo in mir. Samo mir!

Lep pozdrav, Caki 

ok, Caki, a treba je poudariti, da se ti metrična shema na mnogih mestih ruši. Verjamem pa, da se boš po več poskusih in vajah v sonetenju tega problema iznebil. Zato pa - Na še na mnogo sonetov!

 LP, lidija