Na vzhodu, kjer zdaj smrt kosi velika,          

ležim sred njive s trupli posejane

nem, brez glave. Iz še kadeče rane,

vse črne in ožgane od smodnika,

mi kri po kapljah v tujo prst pronika,
somračno je, za skalne velikane
luč sončna skrvavi in noč nastane,

že mrtvemu pa se prikaže slika

mi v snu: v domači vasi zrem zabavo,

veselje, smeh, povsod se vino toči,

le ti, preljuba, hraniš trezno glavo,

čemu? Ah, strah me žre uničujoči,

saj tvoje truplo videla brezglavo

na polju bojnem v sanjah sem sinoči ...

Matej Krevs