Včasih, ko žalost nad dušo se zgrne,

včasih, ko misli postajajo črne,

v sebi poiščem spomin na trenutke,

ko sva na plano spustila občutke. 

Tam v mehki travi, nekje na sotočju,

glava počiva ti v mojem naročju,

prsti se nežno z dotiki igrajo,

misli se tihemu miru predajo. 

In za trenutek je vse poezija,

preden razblini se spet iluzija,

solza izda, da še daleč so sanje,

le na skrivaj sva pokukala vanje. 

Preden spustim te, še malo, še malo,

da bo vsaj v mislih, v spominu ostalo,

vse, kar lahko bi postalo življenje,

vse, kar mi v srcu zbudi hrepenenje. 

Lučka Franko