Kar se prikriva v

tuzemskem izgnanstvu,

se ne da videti s prostim očesom,

niti s sklonjeno držo.

Ali ko srečaš drevo: je to mrtva daritev

ali organizem, ki diha v prostoru

in času; sanje, ki se doživljajo po

enakem principu; težina, ki naseljuje

ude in odpade s presežkom – usločen otrok,

povišan v oči zenita.

In če se ta trdnost sanj enkrat razblini (ker se),

potem lahko v njih domuje tudi navdušenje;

kot najnižja figura, ki doseže šah-mat,

ali ko na obrobju izbere novo svečano potezo.

Ko se suzuješ na poti, raztelesiš;

dvorezno rezilo je notranji glas,

ki je rojstvo ali ubijalec te, z neba

spuščene megle.

Da je trenutek, ko se srce razlije v sonce

kot hrepeneč nasmeh v polju večnosti,

in ga razteguje med oznanjanjem

urinih kazalcev – svoboda, ki postane

nesmrten kip.

Luka Višnikar