Prišla si s pesmijo in nas očarala s svojo srčnostjo, klenostjo, ljubeznivostjo, nam ponudila duhovno zatočišče v svojih šepetkih, haikujih, pesmih o naravi, odnosih in tvojem Krasu. Tako barvit, trd in hkrati nežen je bil tvoj svet! Ko je pri Zavodu za razvijanje ustvarjalnosti 2010 izšla tvoja prva pesniška zbirka Kot da imaš srce, smo se srečali v tvojem Podnanosu. Neverjetna si bila, žarela si kot mak, ki je s tvojo pomočjo zares dobil srce. Pred polno dvorano smo skozi tvoje pesmi začutili kraško dušo, ki se spaja z dolino, primorskimi bregovi in gmajnami, ki jih obliva sonce še takrat, ko jih cefra burja, moči dež ali prekrije sneg. V zbirki Leto podpiše knjigo spominov (2013) pa smo to dušo začutili skozi vse letne čase do njenih korenin. Oboževala si otroke in tudi zanje napisala slikanico Na prepihu Škratjedola (2017).

Hvala ti, da smo skupaj hodili del poti.

Radi se bomo vračali v hišo tvoje pesmi, dokler se ne snidemo med utrinki.

Idin pogreb bo v soboto, 31. 8. 2024, ob 13. uri na pokopališču v Podnanosu. Žara bo v mrliški vežici od 10. ure dalje.

Ida Semenič - adisa

    HIŠA MOJE PESMI

V to staro hišo

s križi na majhnih oknih

ter stenami,

prepleskanimi s trenutki časa,

ko so v krošnji srca

gnezdile ptice mladostnih utrinkov

in se sladkale s prvimi češnjami,

vstopam  s kresovi  zahvale v naročju.

Spomini,

oviti v čipko dolgih desetletij,

se  že srebrijo,

a križi na oknih me pozdravljajo

in stene s smejočo tišino prepoznajo moj vonj.

Lepo je biti tu.

V maternici maja.

 Zopet doma.

Čeprav so češnje na razredčenih vejah

oglodane od zobovja časa.

Mala ptica iz gnezda

pa  je moja spremljevalka

na romanju od brezskrbne pomladi

do vročičnega  poletja,

z vrtinci burjaste in barvite  jeseni

tja v belo, tiho zimo.