Razlil sem se kot rdeče vino, ki je kri toplega telesa.

Tam na odru igrajo glasbo. Luna sveti na tvoje prsi.

Tudi obraz sem videl; ta se je razodel, ko so moje

misli prebile zvočni zid. To mesto je preveliko in ti

oboki zgradb skrivajo tvoje ime, dlani rok, dopuščanje.

Jaz razumem, kako se odvija ta evolucija, kako ti

šepetajo na uho ta trdovratna merila. Tudi priznavam

jih in ne tajim njihove moči. Sem kot pobegla ovčica,

namočena v črnilo. Jemljem bogastvu in moje bogastvo

je drugačno. Moje bogastvo prevlada, ko se prevrneš čez

nevidno mejo, ki razdeljuje dva svetova. Reka poplavlja

prizorišče. Moje nazadovanje je subjektivno in ta ima

svoj prav. A drugi svet mi je že poplačal z dobrotami,

z ljubeznijo. Tudi drugi svet moli svoje roke v prvega in

kdaj pa kdaj ukrade poljube na mehki koži. Dotikata se

in se sladkata v grehu, ki tako zelo je oblegan tu in tam.

Oddaljujem se. Pokončno. Brez lukenj v srcu. Izpopolnjen

v tem, kar sem, in ravno to te približa gostiji, ki jo prirejam

v svojem vrtu. Na meji. Tudi to se kdaj zgodi.

Luka Višnikar