Dež poslušam zjutraj nežen,
je kot bi se slap draguljev vsul z neba,
tiho, tiho, po podlagi, ropota.

Zemlja vsa je z vodo napojena
več požirati ne more
v globinah, prav pod našim domom
nova hitra reka je rojena.

Južnim krajem suša se obeta
a pri nas pa štorklje so vesele
saj jim bodo tolste žabe pele.

Kdor živi v naših krajih ta se mora plavati učit,
a  v južnih krajih bolje se je v senco skrit.
To poletje je kot se ga spomnim
še iz mojih mladih let.

V hribih še ostanki so beline
gore naše kar ne morejo brez zime.
Res je tudi kar hladno,
rekel bi, da bolj jesensko
nas obdaja vreme.

Res je – človek čudna je zverina,
nič nikoli mu ni prav.
Enemu vročina prija,
drugi bi le v mrzlih krajih spal.

Tomaž Jevšenak