ŠE VEDNO SE NASMEJEM

 


Na naši kmetiji sem  zjutraj za fruštek vedno jedla belo kavo z nadrobljenim kruhom. Navada najbrž. Bila sem ješča, stara starša sta bila tega vesela. Z mamo sva se namenili na oddaljeno njivo zasipat krompir. Kar naenkrat dobim idejo, da bi si ocvrla tri jajca. To sem želela prikriti, čeprav jajc ni manjkalo in mami bi zagotovo bilo prav. A tako sem se odločila.
"Pridem za tabo", sem ji rekla in jo še nekaj časa opazovala s hišnega praga.
Kako je zadišalo po ocvirkih in jajčkih! Še enkrat, preden si postrežem, preverim, da je ni. Razširjenih oči in odprtih ust sem zrla vanjo, ko se je vračala.
Odletela sem po ponev z jajci, se parkrat zavrtela, ker nisem vedela, kam z njimi. Tekla sem v štalo in porinila jajca pod jasli.
Mama je vzela, kar je pozabila, kuhinja ji je zagotovo lepo dišala. Nagajivo se mi je nasmehnila in pomežiknila. Rekla pa ni nobene.
Tudi Dima ni imela še nikoli tako rumenega gobca, kot tisto jutro.

 

Ocvrta jajčka
na hrustljavih ocvirkih
kravji a la card



Majda Žvokelj

Lubenica

Poslano:
11. 06. 2024 ob 13:44

Hhh.

Zastavica

Svit

Poslano:
11. 06. 2024 ob 14:06

Zanimiv opis dišečega dogodka, 

jaz bi "krava" opustil saj je 
očitno kateri gobček
je bil rumen.

Zastavica

Majda Žvokelj

Poslano:
11. 06. 2024 ob 14:33

Vesela nasveta in hvala za zvestobo.

Zastavica

Nada

Poslano:
12. 06. 2024 ob 08:39

Kako nagajiv zapis! Pručakovala sem še kakšen haiku. Vsekakor lepo sporočilo!

Zastavica

Majda Žvokelj

Poslano:
12. 06. 2024 ob 11:04

Nada, hvala za lepe besede! Haiku? Najbrž bi bolj ustrezal senryu. Morda pa kaj sestavim. Vse dobro, Majda.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Majda Žvokelj
Napisal/a: Majda Žvokelj

Pesmi

  • 11. 06. 2024 ob 12:51
  • Prebrano 169 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica