Ko zadnja ura bo odbila
in zabučal bo zvona glas,
se priložnost nobena
ne bo povrnila.
In vse neizpolnjeno
izbrisal bo čas.
Neizrečeno, nestorjeno;
vse, kar ostalo bo v nas,
prestrašeno in nebogljeno,
posrkal v spiralo neskončnosti
kot dokaz svoje mogočnosti.
In le za hip; le za drobec
trznil bo žitni klas.
V spomin.
Zavel piš hladnega vetra.
Takrat stopili bomo z odra.
Z etra.
Zapustili to igro krhkosti življenja.
In sonce bo zgubilo svojo moč,
z njo pa zbledel obraza odsev
pod preprogo koprnenja.
V črno temo, večno noč.

patricija_c