obliznem isto kopno
vtisnem svet
iztegnem moker jezik
da dosežem zadnje kaplje
v koritu dneva
vsakič znova
pod kalečim
znamenjem sonca
podrgnem življenje
a čas jeclja
se spotika in hkrati
znova sestavlja
upogne se
nekaj utrujenega je
strganega za vselej
neka vrv
čvrsto spletena
popusti
jezik postane trd
izrečeno izgoreva
odvzema svetlobo
ovene tisto nekaj
kar naredi krasto tkivu
življenje bo šlo
in že gre naprej
Zanimiva pesem, v kateri pesniški subjekt ne zapade v temačnost, le spretno niha v tekočo izpoved s tančico skrivnostnosti vsega, kar je vtkanega v življenje; in s tem razgiba misli.
Popravi le škratka 'jecla' v 'jeclja'.
Lp!
Milan Ž.
Hvala Milan za misel in za škratka
Lp, Mateja
Hvala za črtico
Lp, Mateja
Jure najlepša hvala za prevod
Lp, Mateja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!