MORSKA PRAVLJICA

Ob večerni zarji
je mrak pospremil
sonce v zaton,
zaspano legel
na zemljo in
čakal noč,
da ga pogrne
s svojo temo.


Gola sem stopala
po mokrih prodnikih
in se prepustila
morju v svoj
moker objem.
Slane poljube
valov sem čutila
po celem telesu,
ki je postajalo voljno
in sproščeno.


Zrla sem v luno,
zdelo se je,
da ima obraz,
nagajivo popačena
usta, ker ve za
mojo skrivnost.


Drsi mi na kamenju,
ko se pobiram iz vode,
pogled mi ujame temno
silhueto na plaži.


Slani morski poljubi
so kapljali z mene,
v žilah sem čutila
utrip srca,
v mislih se mi je
iskrilo od želja in
pričakovanja.


On.
V strastnemu objemu,
žejna in lačna
drug drugega sva se
prepustila Bogovom,
morje je s svojim
šumenjem preglasilo
najine vroče besede.


Srečna sem
pomežiknila luni,
še vedno je imela
nagajiv nasmeh.


Jutranja zora je
pospremila noč
in se s prvimi
žarki razblinila.

Majda Žvokelj

MAKI

Poslano:
13. 04. 2023 ob 16:59

Lepo je brati ljubezensko romantiko! Bravo! 

LpM

Zastavica

Bojan Foršček

Poslano:
13. 04. 2023 ob 17:10

Meni je pa žal, ker je bila umaknjena pesem o skednju. Mene se je zelo dotaknilo.               Lp,  B.

Zastavica

Majda Žvokelj

Poslano:
13. 04. 2023 ob 17:12

Hvala, Maki, korajžo mi daješ! Vse lepo ti želim! Majda

Zastavica

Majda Žvokelj

Poslano:
13. 04. 2023 ob 17:20

Bojan, veš, meni je tudi bila lepa. A pri par točkah in dostimi ogledi, mi postane nerodno, češ, kaj se silim pisati, če ne znam. Raje takoj umaknem. Bila pa je resnična slika mojega skednja. Sem vesela, da ti je bila všeč.

Tu jo prilimam.


MOJ SKEDENJ

Med koprivami, 

ki me s pekočo 

rdečino pozdravljajo 

in božajo po nogah,

si utiram pot

do starega skednja.

Z velikih, lesenih vrat

se vsipa razpokana

zelena barva.

Moj skedenj!

S pogledom objamem 

velik prostor in onemim.

Smrdi po zatohlem.

Sena ni več, le kup

plesnive mrve pokriva

razjeden lesen pod,

voz, zapuščen od sveta,

bori še zadnjo bitko s časom,

brezzobe grablje

so skrite za debelo pajčevino.

Vse zidove poznam,

v tramovih, kamnih,

povsod je vpit moj smeh,

čebljanje, vriskanje

in skakanje po senu.

Vidim slike razgrnjenih zelišč,

ki sem jih tu sušila.

Dinarčke, ki sem

jih prislužila,

sem vestno zvezala

v robček in pogosto

poslušala kako žvenketajo.

Tako srečen otrok sem bila!

Stiska me v prsih,

ko zapiram škripajoča vrata.

Vem, da smo na svetu

le na obisku in slovesa

moramo sprejemati

čez celo življenje.

Hvaležna sem tudi 

mojemu skednju,

ki je dopolnil košček

mojega srečnega otroštva.

S trpkim nasmehom

sem se poslovila 

tudi od njega.

Zastavica

Bojan Foršček

Poslano:
14. 04. 2023 ob 09:36

Majda, včasih mine nekaj časa, da vsi preberejo pesem in se ocenjevanje malo zakasni. Včasih kakšna pesem z všečnimi rimami dobi veliko ocen, a je vsebina prazna. V tvoji pesmi (na portalu pesem.si je nenapisano pravilo, da se pesniki tikamo), pa sem jaz podoživel iste občutke, kot takrat, ko se vračam na kraje svojega otroštva in opažam, da so se nekatere stvari popolnoma spremenile ali pa celo izginile. Torej je pesem dosegla svoj namen!

Lp,  Bojan

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Majda Žvokelj
Napisal/a: Majda Žvokelj

Pesmi

  • 13. 04. 2023 ob 16:38
  • Prebrano 210 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 85.39
  • Število ocen: 4

Zastavica