Nad morje je
v počasnih korakih
priplesal veter,
iz raztrganih oblakov
si je stkal belo nevesto
in se z njo zavrtel
nad modro globino.
Med plesom so
morski tokovi
v ritmu pometali dno,
urejali slano plesišče
za zaljubljeni par.
Od hitrega plesa
vzvalovalo je morje,
tokovi so v globine
ponesli čustva strasti,
poplesavale so morske trave.
Vse tesneje je veter
objemal belo nevesto,
peneči valovi
so poljubljali
morske čeri,
v ekstazi so sekale
strele in bliski,
v ozadju grozeče,
zamolklo grmenje.
Utrujeni par je
upočasnil
svoje plesne korake,
umirjalo se je
vrenje morja.
Izpustil je veter
svojo nevesto,
in z dahom razgrnil
modrino neba.
Zaplaval je mirno
proti zahodu,
kjer se je v morju
utapljalo sonce
in se razblinil
v razliti rdečini.
Vesela pohvale, hvala! Več let sem živela v Piranu tik ob plaži in sem vsakodnevno lahko opazovala morje, sončne zahode, poplave - a vse to opisati v poeziji, ja, je pa druga stvar. Pa, vseeno, meni je všeč. Le "eno" napako ima, tramontana ne pripleše v počasnih korakih, ampak iznenada, v sekundi zelo močan veter. Lepo bodite. Majda
Sem tudi jaz poromal s spomini na piranske sončne zahode, ki so res čudoviti. Plesalec je lahko pa tudi kdo drug in na drugačen način, kar si lepo spesnila in to daje pesmi širino.
LP, F2#Caki
A ne, da so v Piranu res lepi zahodi? Vesela sem tvoje pohvale! Bodi dobro, Majda.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Majda Žvokelj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!