https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/167552/_
Želim si, da iz gub globočin ne bi prišla ta smrtonosna noč.
In bi iz bolečin vzel, kar je bilo vzeto, kar je bilo greh grehov.
Ali je v božji modrosti vedno skrivnost?
To nedolžno otroštvo ni plačevalo cene in v vojni odraslih pojilo žalost.
Zakaj je ljubezen vedno bežeča?
In zakaj žalosten pogled?
Nihče ni odrasel,
le noč in dan sta stala za njimi.
In Diarra je v stiliziranih kamnih; v snu žalostne preteklosti je, Diarra.
Ker je v nesposobnosti toliko usod.
Vran krikne;
in kdor hrepeni v nesreči, se boji smrti.
Pustite rane najmanjšim;
pustite jih čez dan v grobovih.
O, kako težko je najti radost v sebi
in ji ne odpreti vrat.
Vendar ni ji usojeno, da bi morala vedno umreti pod ruševinami,
ni ji usojeno, da jo volkovi raztrgajo.
Če bi prepoznali pomen ran, bi v peklu pozabili na pomen gorenja in muk.
O, vi, ki žalujete in v vas ni velikodušnosti,
ste pomislil, da bi nezaželenemu otroku ponudili odejo in hrano?
Ko pride potres, ne izreče jeze neba.
Ne veste, da ste v blaginji vsi gnusoba?
Ni vaš Gospod, kar častite in vi ne tisti, ki vpijete v bolečini.
Želim si, da bi narava odprla svojo vulvo in vas vrgla v svoje globine,
da postanete pepel neobstoja
in se dvigne zemlja po gorečih barvah semen.
Ljubite drugega in bodite zadovoljni z življenjem,
ki koplje v ruševinah in iz noči veselo vzame speče in žive otroke.
Prepesnitev je narejena preko angleškega in nemškega prevoda, kljub temu verjetno nisem uspel iz originala v celoti prepoznati ednine in množine in morda še kaj, zato sem prevod podredil temu, da naj bi bil v tem vsaj konsistenten, pri čemer pa sem se seveda naslanjal na svoje čisto subjektivno razumevanje pesmi.
Tudi zato pesmi (še) nisem objavil pod prevodom.
Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!