Kal sem, rastem in se dvigujem proti soncu
In ko me veter maje, svoje cvetove stegujem proti njemu.
In ko ti venijo, ga z venečimi vidim še čisteje.
In ko sem samo še suho steblo posušenih korenin, sem vesel, da še obstaja.
O čas, ki se smejiš našim upom ter gledaš kako ginejo in rastejo znova
kot plevel na milimetru zemlje obdan z neskončnim pločnikom
Na nebu je prazno, ulice so tihe,
drevesa ki jih krase brez listov
niti vetriča, ki bi jih zibal ali se z njii igral,
moje srce pa polno, ne zmeneč se v svoji trmi
Joj, kdo bi te razumel, ti vedel razloge
da iz temnih korenin tvoriš najlepše cvetove?
Jaz pa rastem, na praznemu nebu novo sonce občudujoč
in času delam družbo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mihaex
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!