Ujeta v primežu tesnobe,
želje po svobodi.
Sprašujem se,
čemu ujetost
v vrtincu
enih in istih misli?
Teža vsega, kar občutim
me manjša.
Sive misli ne želijo preč.
Sama pa ne želim jih več.
Vse to se zdi kakor
kljuvajoč dvorezen meč.
Ali kdo podobno
se počuti in misli;
umira od zavisti;
do tistih,
ki niso ujeti v čem podobnem?
Ki niso na tej točki,
točki isti?
Čeprav si Patricija (pozdravljena), to ni neka pat pozicija.
Nisi edina, ki se je srečala s to nadlogo.
Včasih je kdo fizično nesvoboden, denimo v zaporu,
notranje pa ne izgubi svobode in je še veliko svobodnejši (denimo Aurobindo, Gandhi)
od večine ljudi, ki so fizično svobodni , a so ujetniki svojih misli.
Pred sabo imaš nalogo.
Najbolj se pa utegneš začuditi, ko boš spoznala, da si večno bila svobodna,
a vendarle si se ujela na čudne limanice (kozmične) iluzije.
Srečno
Težko je premagati težke misli. A že pisanje pesmi je en mali korak v pravo smer. Sicer pa je pesem napisana v premislek nam vsem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: patricija_c
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!