Rože v loncu,

knjiga na polici, 

pomita posoda,

vse je v redu.

Monotonost dneva me ubija.

Premalo prostora,

da bi skrila svojo žalost.

Kako vam je lahko vseeno?

Ne vidite konca,

ki se bliža

s hitrostjo muhe.

Počasi, a vztrajno,

si kopljemo jamo v svojih smeteh.

Požar, cunami, potres,

naravna katastrofa,

da ne pozabiš,

kako majhen in nadomestljiv si

in da se bo svet jutri vseeno vrtel,

tudi če izginemo iz obličja zemlje

in se evolucija ustavi.

Zopet bomo postali pepel,

midva pa se bova morda zopet srečala

na drugem koncu osončja.

zmedena