Jaz sem tudi človek
ljubim
potrebujem ljubezen
svojega ljubljenega bitja
v njenih očeh
v soncu in mraku
na travi in pesku
v vsakem iskrenem njenem pogledu
hrepenim
pišem pesmi o življenju in smrti
osamljen sem
kot prasnjena vžigalica
nočem biti priča samemu sebi
vedno samo sam v svoji družbi
to je zlo
danes mi veter nosi nevihto iz morja
slišim pesem ljubljenega bitja
v vrtincu hrepenenja po ljubezni se skoraj utopim
To je "himna"mnogih ... človek upa, da v mračno praznino posije ljubezen in vse to nakazuje ta pesem.
Pozdravljena Nada, hvala za najlepšo oceno moje pesmi. Zelo mi je všeč tvoja misel . Hvala
Zdenko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: zdenko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!