Odvedem se na dvorišče doma,
raztrosim se po gredici solate
in žvečim trpek okus.
Brez zoba.
Za nekaj trenutkov povabljena od divjih čebel,
se pozanimam o kvaliteti in cenah medu,
da bi posladkala svoje trpko življenje
in v pleteni mreži izgovorov se,
v bolečinah in trpljenju,
ne vrnila k tebi domov.
Bljuvam kri,
zoba več ni.
Rana se celi,
roke tvoje v moji ni.
Odvedem sanje k tebi,
sama tavam po postelji,
bosa noga odriva divjo čebelo,
ki je po karakterju kot si ti.
Prelivanje vsega mogočega! Nagajivo, čeprav trpko.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: zdenko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!