Gleda to široko pólje,
Kot da regiment bi spal.
Sliši pivkanje sokolje,
Tih odmev iz suhih trav.

Vsepovsod ležijo sablje,
Šlemi, glave, trupla kónj.
Včeraj tu so pele grablje,
Zdaj se širi sladek vonj.

Vonj po krvi in po smrti
Prepojil je vsako ped.
Delo Smrti je v obrti,
Da vsem živim briše sled.

Vse za vero, dom, cesarja!
Za prestiž in za obstoj.
Da ohrani se vladarja,
Bíla vojska je svoj boj.

Tu grabljica njega išče,
Da ga stisne si v objem.
Včeraj travnik, zdaj morišče,
Biti le želi ob njem.

Ko tako med trupli hodi,
Zdaj zasliši znani glas.
Ni mogoče, ali blodi?
Ves krvav je znan obraz.

Roke vije,  jadikuje,
Z vodo moči mu oči.
Kri z obraza odplakuje,
Z mislimi domov hiti.

Očku, mami sporočilo
Treba bo domov poslat.
Strašno breme naložilo
Ji življenje je za vrat.

Le ne jokaj sestra moja,
Se s tihim glasom oglasi.
Strašna je naloga tvoja,
Tu krvave so poti.

Ne dovolijo naj bratje,
Da še kdo k vojakom gre.
V hišo pridejo naj svatje,
Da roké se podvoje.

Vem, med nami iščeš njega,
V lazaretu ga dobiš.
Tam rešila ga bo nega,
Dobro bo, da pohitiš!

Zdaj povesi se mu roka,
V  bolečini  zadrhti.
Mati mu v previdu joka,
Kliče k sebi ga, ječi.

Veke prazne mu zagrne,
Ko dih še zadnji izpusti.
Prot' špitalu se obrne,
K svoj'mu ljubemu hiti.

Z mrtve njive se odpravi
Kri na njej se že suši.
Upa, da jo gozd pozdravi
Travme strašne in skrbi.

Slutnja huda v njo pronica,
Starke s koso votel glas.
Kot da v njej steklena ptica,
Bi umirala ta čas.

Ob studencu se ustavi,
Da se malo uredi.
A studenček zdaj ji pravi,
Pojdi dalje, se mudi!

K vodi seže, a zagleda
Na gladini tuj obraz.
Glava bela, koža bleda,
Gleda se: Sam to res jaz?

Hitro dalje se odpravi,
Da je ne zajame noč,
Da le živ jo tam pozdravi,
Moli k Bogu za pomoč.

Preden upanje ovene,
Pesem v njej se oglasi.
A pod prsnico steklene
Ptice - glasek se drobi.

Ko je slišala novico,
Roko nase položi.
Kot iskala bi pravico,
Ob svoj'mu drag'mu obleži.

Trikrat zacinglja v dolino,
Vmes še milo zaječi.
Mal' počaka, pa v tišino
Dvakrat glasek še spusti.

Prav tako s sosednje fare
Trikrat cinklet zazvoni.
Trupla dali so na pare,
Sosedje so kropit prišli.

Dva dni v hiši so ležali
Medtem ko zvon je cuge pel.
Mati vsem so kruha dali,
Človek lačen ven ni šel.

V zemljo rodno zakopali,
So sestre, brata, trupelci.
Tik ob njiju pokopali,
Njen'ga ljubega kosti.

Zdaj že sto let je minilo,
Travnik spet spomlad' cveti.
Burja s Krasa pa obilo,
Rdečo zemljo presuši.

V grudi večkrat se pokaže
Čeljust, ki strašno se reži.
Rekla rada bi: Ne laže;
Zgodovina ne molči.

triglav