Pesem pomladi po izboru bralcev je postala Legyjev Pesnik, čestitke k zmagovalki pomladi! Uredništvo je na svojem poletnem srečanju odločalo o izbrankah pomladi 2022. Med kratkimi pesmimi smo izpostavili:

Smisel, Berja Manik

Tanka (vonj sveže brazde), Lea199

Prišla je pomlad (peterostišje), nada pecavar

Haiku, srecok

Haiga, Svit

Senryu, Sašo Zorc

in izbrali Megleno sonce, pi - irena p., z utemeljitvijo:

Grenko-zabavna trivrstičnica se uspešno poigrava z več besednimi in konceptualnimi predstavami, ki so že usidrane v našem spominu, hkrati pa jih uspe sestaviti v nekaj novega, kar nas ponovno prisili, da se zazremo v nebo. Bog je sonce, ki nas gleda, a ne tisto »sauronsko« oko, ki izvaja teror, temveč bolj oko vseprisotnosti in smisla, ki bi si ga morda celo želeli imeti nad sabo. Vendar je to oko verjetno že vsega precej naveličano, bog je svoj pogled že zdavnaj odvrnil, si mislimo, če ga že ni dokončno pokončala človeška »nietzschejanska« misel. Ima pa fraza »zamižati na eno oko« še drugo konotacijo, bog morda z »ne-gledanjem« zgolj spregleda naše napake, daje pa nam še zmeraj dovolj svetlobe in smisla. To možno interpretacijo preobrača ključna zadnja vrstnica, ki v pojmovanje boga kot očesa, vnese svež, navihan, a prizemljen družbeno-kritičen zasuk. Bog je utrpel bolezen starosti, sivo mreno, ki mu kljub morda dobronamernemu prvemu očesu popolnoma zamegljuje vid. Bog torej ne vidi, če pa je bog v resnici samo odsev nas, kot modrina neba odseva morje, kaj to pomeni za naš vid? (Helena Z.)

Med daljšimi pesmimi smo nominirali:

Nekaj kot strah, albin

Treći svetski mir, Ananda

Ulica pripoveduje, magdalena98

V praznih žepih skrivaš pogum, Marko Skok Mezopotamsky

Krojač, Pisana_beseda

Srečala sta se v Gornjih Ležečah, Srečko Plahutnik

Stojim ob robu, Polona C. Pegan

Domine, Yoda

Ob pogledu na sonce, Žiga Lev

in izbrali Kroženje Majde Kočar Ob potoku, z utemeljitvijo:

Pesem zajezi odtekajoče življenje, da bi se lahko zares zastrmeli vanj. Prihodi hčerke k umirajoči materi so stičišča spomina (na otroštvo izrekovalke, njune skupne odhode v Ljubljano) in pozabe (imen, sorodstvenih odnosov), zdajšnje negibnosti v bolniški postelji (kjer ti praznina riše sončne zajčke na nepomično telo) in nekdanjega premikanja (daš me gor, k šoferju). V časovni okvir – s citati iz stare pesmi (ki se medtem predvaja na ekranu) – in med govor o maskah in obiskih - je umeščenih izjemno veliko časovno prostorskih zaznav, ki pa so vsaka zase artikulirane in prepoznavne, se prepletajo in s sopostavitvijo uprizarjajo zavedanje o polnosti in enkratnosti vsezdružujočega trenutka. Pesniški jezik je prepreden z rahločutnimi prispodobami, metaforami in poimenovanji. Mati se nahaja v z nočjo zlepljenem obstajanju. Tekočina, mleko, ki ji ga ponudi hči, pa postaja kri za življenje: … zlivam ti ga med kosti, po laseh, belih, da se ne ločijo od sladkega, nasitnega okusa, / po koži, med dihanje. Kroženje z naslova pesmi nagovarja tudi preobrazbo ostarelega starša v (znova) nebogljenega otroka ter diametralno spremembo v odnosu (ne popravljam te, tako, kot praviš, je v redu). Edina komunikacija, ki je ostala nespremenjena, je dotik, objet začetek v koncu. Empatična pesem, ki bi ji lahko, čeprav govori o odtekanju v smrt, rekli hvalnica življenju. (Ana P.)

Med pesmimi v formi so nas najbolj nagovorile:

My familiar, Aleksandra Kocmut - Kerstin

Vonj odcvetelega jasmina, Brezinbor

Somonka 1, Lea199

Predanost / pantum, lovrenka

Globoko v moji glavi, maatjazh

Izbrali smo Avtoportret po Dürerju Mateja Krevsa, z utemeljitvijo:

Avtoportret po Dürerju je sonet, napisan ob kontemplaciji znamenite Dürerjeve slike, na kateri se je slikar upodobil kot Kristus. Ne gre za prepesnitev, saj je original slika, pa tudi ne za upesnitev, ker pesnik ne piše zgolj o Dürerjevi umetnini. Med izkazovanjem spretnosti pri opisovanju portreta, kjer si pesnik dovoli kreniti tudi v vidike in misli, ki se porajajo njemu (ozadje črno, kot bo tema jame, / ki v njo me zbor pogrebcev bo "poglobil"), obenem na novo ustvarja portret, ki pa ni več zgolj Dürerjev. Vsebuje pesnikov pogled na sliko, s tem pa v sonet nastavlja zrcalo samemu sebi. Gre za duhovito pesem, ki okrog istega motiva spretno prepleta dve osebi, dva umetnika in dve življenjski zgodbi. Obenem pa subtilno prevprašuje smisel in namen metode, da se avtor (ta iz leta 2022 ali tisti iz leta 1500) upodobi kot Kristus. (Luka B.)

Pri tujejezičnih smo izpostavili:

Sumrak, breza

Haiku 12, Ivan Gaćina

O nebu i ratovima, Speculum

Ostariće, Jelena Stojković Mirić

Pesma sinu (Kontrapunkt), Vladimir Vuković

ter izbrali pesem Coca-cola v.s. zova, jagodanikacevic, z utemeljitvijo:

Ko se v prevratno leto 1968 zastrmiš skozi pesničino ključavnico, spoznaš, da nas skozi zgodovinski blodnjak lahko vodi samo besedni mag. Pred njegovim pragom so masakr /…/u južnom vijetnamu, ubistvo martina luter kinga, studentske demonstracije …, za vrati pa tiktaka pesniški čas, ki mu, v nasprotju z distopičnim, ne vlada trenutni vek, marveč večni trenutek. In koledar večnosti ne traja samo od marca do septembra 68; je večno vračanje istega, ki ima enkrat okus po bezgu, spet drugič po kokakoli, navidezni glasnici sprememb tako ali drugače utekočinjenih trenutkov, skozi katere nas vodi avtoričina prizemljena, pa vendar nebesna, unikatna, pa vendar univerzalna, govorica – kulminacija trenutnega, večnega in potemtakem poetičnega; ko nas za trenutek zapeče, si jo kot pečat odtisnemo na svoje (bezgovo ali kokakolno) nebo. (Sara Š.)

Med prevodi smo izpostavili Jurev prevod Pjesnik, ki je prevod Legyjeve zmagovalne pesmi po izboru bralcev Pesnik.

Vsem avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi čestitamo! Vsem ustvarjalcem/_kam in bralcem/_kam želimo dolgo, navdihujoče in ustvarjalno poletje in na še mnoge pesmi!

Foto: Helena Bezecna