V mirnem jutru in še mokri medičini,
posedem se na klopco sredi parka.
Globoko vdihnem in v blaženi tišini
zamižim, ujamem dva poševna žarka.
Ravno skozi prejo sonca sta drsela.
Topli niti iz neskončnega vesolja.
V ranem jutru, kot jadralca še vsa bela,
priplula sta iz mračnega obzorja.
Tako na klopi obsedeli smo v troje.
V čevlje praprotno se seme je nasulo.
Levo, desno, poleg mene pa njih dvoje,
si tudi svoje škorence je obulo.
Čez čas zavem se; enkrat res vse mine,
treba bo na pot, domov, nazaj v strmine.
Poslano:
22. 06. 2022 ob 08:01
Spremenjeno:
22. 06. 2022 ob 08:05
Slika je prevelika, zbrisati pa ne morem...
Prekrasno! Bravo Marija!?
Draga srca podarim 50 pik!
LpM
Svit, nič hudega,
tebi jo vsaj uspe gor spraviti.
Jaz sem se že večkrat trudila, pa mi zaenkrat še ni uspelo.
Lp, Marija
Hvala, Maki, bodi lepo pozdravljen,
Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!