neizpolnjene sanje

že zdavnaj olupljene

provocirajo jezo

svetega spoštovanja

zamolčanega sramu

in nepomebnih stvari

in prihaja čas

plitkega razmišljanja

obujam spomine

prebuja se preteklost

nežno sem brutalen

užaljena tišina modruje

še vedno mislim

da sem v upanju brez miloščine

odzivam se bojnemu kriku

čeprav nejevoljno še živim

napol razpršen v zraku

z motivi ki se razvijajo v meni

v takšni dimenziji

da ne morem izginiti v pozabo

Žiga Lev