tri majhne morbidne laži

                 1. ne znam šteti tako visoko, jaz sem naskrivaj kot predal v nočni omarici od tvoje punce

kdo bi vedel kaj boš našel tokrat – kokain šuse, stare polaroide s fotošop citati od aristotla, velik črn prazen kos papirja na katerem je napisana samo beseda Š E L

strah te je tega

bolj široko kot skušaš to skrivat bolj postajaš neviden in ona pač mora skrbeti za svoj imidž, ne more se zaljubiti v kosti in nestrukturirane učbenike, ki se jih učiš na pamet, da bi naredil vtis na njeno mamo

besede morajo priti iz prostora tigrov in ne posvojenih mačk

če čutiš potrebo po tem, da si lep, takrat se nikakor ne usedeš da bi pisal – s tisto tesnobo neuslišanih kaotičnih možganov se soočiš kot otrok, ki mu je bilo odvzeto otroštvo

in ne strmiš v ogledalo zato, da bi našel odsev

tam stojiš tako dolgo dokler se robovi ne začnejo lomiti in govorijo s tabo z istim krikom, ki ga včasih slišiš ponoči, ko se ščurki plazijo pod tvojim hladilnikom

si že kdaj slišal rožo kako hodi?

si potem opazil tudi mene – ko sem jo to učil?

jaz sem dvesto glasov v njenem ušesu in nikoli ne šepetam, iz tega delam sončno nevihto tako da trepeta točno tako kot da je prvič živa

planet ni pripravljen in to ni opcijsko

ko končam to erotikalno lobotomijo, ko bom razvalinski v starosti in ne bo nič več pijače ali seksa ali razlogov za to početje

rad bi se videl takrat in potem, kako mi je všeč zdaj ko ne morem več

ampak bolj kot karkoli

bolj kot resnico bolj kot hazard bolj kot moč denar ženske stavke alkohol ali mladost

bi si želel zagotovil

tega bi si želel bolj kot karkoli kar si kdajkoli sanjal in kar bodo tvoji otroci sanjali potem, ko si jim povedal, da sem njihov oče

no, pa poglej – kdo bi si mislil

očitno pa vseeno pravim morbidne laži

to je torej moja številka 2

in hvala, ker si poskrbel za njih

jaz sem se zabaval, pa ti?

naprimerjanez