Osnutki prezrtih spominov so blizu,
a v meni je noč in nič ne govorijo.
Pogreti soneti srž razvodenijo,
zaslúzijo pesem v osrtužke rim v nizu.

Naj rime poiščem, ki niso prebrane,
ker daleč v ostankih, kjer si, s tabo hočem
odstreti vsak najmanjši gib v molku žgočem,
ki mi ga nalagaš. Naj želja ostane.

Ker več kakor nič je prekleta utvara!
In če bi hotela zares vate iti,
kot bajka neznana, kot kal bistva stara,

bi morala s kamnom brez jedra se zliti.
A ni te in tudi jaz sem le prevara,
ki nikdar ne bo zmožna Pravljica biti.
*
Zato naj te v drugih zaznavah dojemam;
saj tam, kjer lahko sva, za svetom ne grabim
in naju kot senci brezsrčno pozabim.
Je zbit najin čas, ko v hip stvarnost povzemam.

Lidija Brezavšček - kočijaž