Forum

Barbara Korun, IDIORITMIJA

Barbara Korun, IDIORITMIJA, (KUD AAC Zrakogled / Hyperion; Koper, 2021)

 

piše: Milan Novak

 

»tok, nikjer začet, nikjer končan«

 

Idioritmije – pesniške refleksije, prebliski, izolirani od dejanskosti in oblikovani v prostoru nezavednega. Napisane v duhu resničnosti. Zakaj pa se vse skupaj ne bi moglo zgoditi zares? Saj je resničnost podobno neverjetna in polna presenečenj kot sanje. Zato misli idioritmije berem kot zapise časa, brez predsodkov. Osupel spoznam, da so vse opisane slike resnične. In da so le sestavljene poljubno. V skladu s svojim ritmom sestavljajo svojo resničnost, zapisano v knjigi. Brez njih bi le ta bila čisto drugačna. Gre za spoštovanje sveta in sebe. Sebe kot sanje.

Pesniške zgodbe imajo zapis časa in kraja nastanka. Občutja živosti in izkušnje smrti so opisane z istimi toni, med njimi ni razlike niti v času trajanja. Ker je prav čas tisti, ki je tukaj najmanj pomemben. Najverjetneje tudi kraj.

Nekaj v meni te misli želi povezati, kot delčke, ki jih je avtorica namenoma zapisala in zložila v ta vrstni red, s ciljem oslikati misel, sporočilo. A čemu? Vsaka zase je nepomembna, če ne živi samostojno. In vse skupaj so nepomembne, če prazen prostor med njimi ni tam z razlogom. So kot krogle, povezane z lasmi. Živa materija se pretaka med njimi. Tja, kjer je pozornost najglasnejša.

Barbara Korun v tej zbirki preseneti z drugim ciklom, imenovanim najdenke. Tako slogovno kot pomensko te pesmi pomenijo primik k univerzalni podobi absolutnega. Trenutki, motivi morja, utrinki, ubesedeni v kratkih, nekaj zložnih geslih. Bistvo neskončnega, strnjeno v utrip: »nad sivim pokrovom / oblakov / toliko neba«. Ali: »stran od obale / se poglablja / morsko oko«, ali navihana besedna igra o trpotcu. Avtorica pomenljivo sklene cikel najdenk: »najtežje je ravno prav / prav je ravno najtežje / ravno prav je najtežje«.

Hvaležna, nepopisno srečna, da sem, pravi avtorica v zadnjem ciklu pesmi, ki jih naslovi eholokacija. Iz tega zornega kota je življenje videti idilično in skoraj nestvarno. A vse postane jasno, ko Barbara Korun odtava med ljudi. Svet se zavrti in svetloba osmisli temo: » … Če to sprejmem / se svet zmanjša / če tega ne sprejmem / se zmanjšam jaz«, pravi.

S toliko strasti, trpke ihte, upora proti smrti, proti življenju, s toliko žara in tesnobe spregovoriti o zgodovini: »… zdaj šele razumem / zakaj je bilo treba / vsa ta človeška telesa zapreti / vkovati pritrditi / na stene ječ in taborišč …«. Sprejeti zlo kot nekaj, kar je spregovorilo v večnost, sprejeti. Takrat je možno doživeti vse trenutke razsežnosti vesolja, vse milijarde galaksij hkrati. Nič posebnega, nič drugače kot prej, tudi se zaradi tega ne bo nič spremenilo: »v lonec stresem peteršilj / pokrijem in / ugasnem«.

V spomine stkane ure, dnevi, leta. V tesnobo in radost. Če imaš spomine, si bogata, tako puhti iz zapisanih besed. Kdor nima spomina, pravzaprav sploh ni obstajal. Potem je vseeno. Avtorica se tega zaveda, zato se njene besede tako lahkotno osmišljajo v tok, preprost tok misli, nikjer začet, nikjer končan: » … brez vsega grem čez puščavo / zdaj vem / da je povsod milost / ki brez nehanja /skrbi zame / in mojo smrt« (Na poti okoli sveta).

Potem poezijo stisne v praznino med piko in črto. Se prestopi v praznino med črko in črko in od tam diha v neslišen glas. Tako preprosto. A je dolga pot do te preprostosti. Barbara Korun to ve. Tako tudi zapiše. Brez želje koga razveseliti, komu ponuditi bližnjico. Brez kakršnekoli želje. Zgolj poezija. Esenca poezije.

 

Leipzig, 27. 2. 2022

 

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 03. 2022 ob 18:08

Milan, hvala za to priporočilo in tvojo mini recenzijo najnovejše Barbarine zbirka. Idioritmija je res odlična, treba jo je  brati večkrat, narahlo in potem premišljevati.

Lp, Ana 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!