drobna ročica zapusti starša
komaj slišno leže na šelestečo posteljico
ob hladnem jutru se ji pridruži
starejši brat
počasi se lušči tudi ogrinjalo
v svoji goloti
še komaj dočaka vetrovni dan
močan pok
je zadnje doživetje
stoletnega hrasta
Rad bi kot buda stopil čez rojstva in smrti. Stari hrast nima začetka in nima konca. Težko ga je imenovati hrast, posaditi v pesem.
Lp, m
Miko, saj veš, da na nek način to lahko storiš, meni je to nekajkrat uspelo.
Morda je v osnovi res tako, da drevje nima začetka in konca, danes pa mi veliko pripomoremo k temu, da prekinemo življenje.
In res je tudi, da ime ne pomeni nič, v pesem pa lahko umestimo praktično vse in tako pesem postane večna.
Tudi v abstraktni umetnosti vsa logika izgubi čar ...
Lepo bodi in hvala za razmišljanje,
Stojan
Hvala lepa Katica, me veseli, da ti je všeč, čeprav tematika ni nič kaj pozitivna.
Sončen pozdrav,
Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Stojan Knez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!