ŽENSKA VČERAŠNJEGA DNE

Strma pot me vodi v hribe,
sonce stoji na vrhu tistega polja.
Prepotena se usedem na tla
opazujem staro hišo.
Pripoveduje mi,
o ženski včerarasnjega dne.
Vsako jutro je vstala
pri petelinjem kikirikanju
Da bi nahranila svojo družino
je obdelovala njivo, do prve vročine.
Ni štela dnevov
saj ni imela mesečne plače.
Njene pridne roke so ustvarjale moko,
rada je ponudila sveži kruh otrokom.
Njene oči so obstajale pri srcu z toplino
dom ohranjala z ljubeznijo.
Jaz še vedno sedim
pod vročim soncem.
Iz žepa potegnem sliko od babice.
Razmišljam, koliko let je minilo,
ko je iz babičine krušne peči
pridišalo po svežem kruhu.

NEVENKA