(Kratka pesem pomladi 2013 po izboru uredništva)
S hitrimi koraki se prebijam skozi obrežje reke,
odstiram moteče listje in veje,
te spremljam,
medtem ko se iz dneva v dan
skoraj neopazno oddaljuješ s tokom.
V kakšen čoln so bile položene tvoje sanje, otrok?
Ti ne veš, da sije premočno sonce,
tudi druge reči si pozabil,
da si lahko postal bel.
Nekega večera bom obstal med vrhovi krošenj
in z negibnim pogledom še dolgo zrl v daljavo,
potem ko boš izginil kakor drobna pika.
Pok razklanega debla,
ki bo odmeval v oddaljeni meglici,
se te bo dotaknil kot rahel veter
in ne bo preglasil tihega šumenja reke.
Kaj je to smrt,
se vprašujem, ko opazujem vrtinčenje listja
na gladini oblakov, ki mi izrisujejo
tvoj nasmejani obraz?
Ah, nič,
le galaksija sanj
med izdihom in ponovnim vdihom.
Ne bom žalosten,
čeprav vem, da bom žalosten,
ko se bo ustavil moj zatrjeni korak.
Ne bom žalosten, ker čudno bi bilo,
če bi se reka nehala spominjati
in nebo ne bi potrebovalo
le majhnega zrnca nevidne svetlobe,
da ohrani spomin.
Nate.
Kaj lahko napišem ob odhodu nekoga, ki je bil z nami več kot desetletje in ga nikoli nismo videli? Ki smo ga brali in se veselili njegovih objav, njegovih izumov (npr. kakaiku-jev) in poglobljenih komentarjev? Čeprav smo ga brali kot Brunda, Kvonka, Magnezija ... in nazadnje Srečka Luštreka, je bil vselej prepoznavno on - senzibilen, empatičen, kritičen - skrivnostni pesnik, ki ga je treba brati.
Morda lahko napišem le: hvala za vse pesmi, ki jih bomo še vedno prebirali in z nami boš tako kot prej: ne bomo te videli, prebirali bomo tvoje objave in se čudili lucidnosti, humorju, uvidom, preobratom in bogatemu besedišču, ki je skupaj povzročalo, da nam je pogosto vzelo sapo. Hvala za izjemne pesmi, ki bodo zmogle nositi spomin nate za zmeraj.
Srečko, naj bo tvoja plovba po "galaksiji sanj med izdihom in ponovnim vdihom" napolnjena z odmevi tvojih pesmi.
Foto: János Csongor Kerekes
RIP
Sreško Luštrek
PRISTAN
Previdno se ti bližam kot počasen val.
Odeta si v bela jadra, potiskana
z mojimi zazrtji. Tujca sva na tem planetu,
iz polteme sva prispela in se še čudiva.
Sonce poplavlja polovico obzorja.
Kiti se kot kristalne podmornice
dvigujejo na površje, nama v pozdrav.
Medla, sinja svetloba se razliva
pod stopali. Nobenih pošasti ni v tem
oceanu in na njegovem steklenem dnu
se v pramena lomijo odsevi belih zvezd.
Tujca sva še v tem prisanjanem svetu,
z globokimi dihi presevava meglico noči,
lomiva kruh in si nežno pljuskava
ob kožo, medtem ko se razgaljava
z na novo izumljenimi slovarji bližine.
Hvala za pesmi in debate, Srečko. Meni je najbolj ostal v spominu kot Trolejbus. Kako grozno žalostna novica.
Naj počiva v miru.
urednica
Poslano:
20. 10. 2021 ob 08:22
Spremenjeno:
20. 10. 2021 ob 08:23
Srečko, nasvidenje.
bleda pesem v modrem zvezku skrita
sivo žalost v beli misli nosi
črn pogled zelenih dihov prosi
melodija s senco je privita
ko bi ta jesen lahko zapela
zima bi do večnosti čakala
in pomlad bi gladko kal pognala
ki poleti v rime bi zorela
a pod zvezkom mrzli čas predaje
tiho mirno mrtvo nič ne reče
zunaj veter trhel list zamaje
pajčevina prašna zatrepeče
naokrog povsod pepel in saje
Nič poznano pravljico šepeče
Obstala sem v tišini.
Srečko, kje si?
Povsod.
Poslano:
20. 10. 2021 ob 11:34
Spremenjeno:
20. 10. 2021 ob 11:35
s krošnje tvoje poezije
so odpadle
še zadnje usahle besede
na to hladno belino papirja
ne puščaš več sledi
čeprav se z vsakim korakom
še vedno globoko ugrezaš vame
Poslano:
20. 10. 2021 ob 15:36
Spremenjeno:
20. 10. 2021 ob 15:39
Počivaj v miru, Brundo. Rada sem te brala in včasih komaj sledila tvojim preobrazbam imena. Kot Srečkota sem te pa prezrla, zato zame ostajaš Brundo.
Leže k počitku
v
svojo
Sled
Hvala ti zanjo!
Poslano:
20. 10. 2021 ob 23:52
Spremenjeno:
20. 10. 2021 ob 23:55
iz bezdna u bezdno padamo
kvonk... kvonk... kvonk...
beskrajni jek
tu i tamo
s´pet
dahom
nas je svemir izdubio
da bi se u nama
od sebe skrivao
kao dijete
željno igre
i zaštite
kojem je ljubav
jedino sigurno sklonište
Počivaj v miru, ljubi prijatelj.
Zame tudi ostajaš Brundo, počivaj v miru!
Nekatere ljudi poznaš le po njihovih mislih, nizih besed, po svežem vonju njihovih verzov, po stavkih, ki te osupnejo, zgrozijo, razveselijo, potolažijo, nikoli te ne pustijo ravnodušnega.
Bili smo vse, in bomo nič. Verjamemo le, da smo v vesolju pustili svoje sledi.
Zato smo tako posebne živali.
Adijo, se še kdaj zatečem h kaki tvoji.
Tam je
Brezno.
Poslano:
22. 10. 2021 ob 20:24
Spremenjeno:
22. 10. 2021 ob 20:26
Srečko, hvala za izjemne pesmi z bogatim besediščem in odkrivanji življenjskih skrivnosti, ki si jih delil z nami in so te skupaj z eno zadnjih objavljenih pesmi "Katapult" katapultirale v pesniški svet kot skrivnostnega, razmišljujočega pesnika, ki ga je treba brati.
Pesmi ostajajo naša večna vez. K tvojim se bom še vračala, da ohranim spomin NATE - Srečko Luštrek.
Komentiranje je zaprto!