Odtisi, ki jih puščamo za seboj,
se kot slapovi jeseni bohotijo v rosnih ogledalih.
Vsak naslednji korak je kot listje, ki odpada
in nosi s seboj dovršene kroge življenja.
Odpadli cvet zapušča mater – gre v razkroj,
v času otrplosti išče novo identiteto.
Oblaki se slačijo do beline. Tako lahkotni so,
da manjšajo težo, ki raste v nas – kot nemi vihar.
Luže se smejejo soncu, ki postaja sramežljivo.
Žarki se utapljajo v blatni kopeli – nekoč bodo prah.
Minljivost je del nas.
Mi smo del minljivosti.
Krogi na gladini jezera so meditacija sanjavih rac,
dramijo v nas valove; kjer se nekaj začne, tam se tudi konča.
Odtisi, ki jih puščamo za seboj, so samo mozaik večnega žuborenja.
urednica
Poslano:
22. 10. 2021 ob 17:47
Spremenjeno:
22. 10. 2021 ob 18:53
Pozdravček, Silva,
pesem se me je dotaknila, bi pa raje kot pomišljaje uporabila kaka druga ločila, npr.:
Večnost
Odtisi, ki jih puščamo za seboj,
se kot slapovi jeseni bohotijo v rosnih ogledalih.
Vsak naslednji korak je kot listje, ki odpada …,
in nosi s seboj dovršene kroge življenja.
Odpadli cvet zapušča mater – gre v razkroj,
v času otrplosti išče novo identiteto.
Oblaki se slačijo do beline. Tako lahkotni so,
da manjšajo težo, ki raste v nas kot nemi vihar.
Luže se smejejo soncu, ki postaja sramežljivo.
Žarki se utapljajo v blatni kopeli – nekoč bodo prah.
Minljivost je del nas.
Mi smo del minljivosti.
Krogi na gladini jezera – kot so meditacija sanjavih rac,
dramijo v nas valove; kjer se nekaj začne, tam se tudi konča.
Odtisi, ki jih puščamo za seboj, so samo mozaik večnega žuborenja.
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Hvala Ana, sem popravila.
Eksistencialna pesem, s katero se poenotimo z zemeljskimi pojavi in nas pravzaprav - pomirja ... čestitke,
lp, Ana
Jur, super...in hvala!
Čestitke k originalu in prevodu pesmi, ki pušča za seboj sledi pomenske odprtosti. Hvala za stihe, ki so kot "mozaik večnega žuborenja".
Z lepimi pozdravi,
koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!