PONESTAJE
Usahli, bledi vazduh,
hladni smo, žurni,
goli, gladni i bosi
ali surovo jasni;
ponestaje nam ideja.
Zaspao nam duh
u kosi, pred očima;
treperi sena
koju voda nosi, talasima
nultog prezira.
Služismo sto vera,
gospodara i čemera.
Odjednom se
razgališe mudra lica.
Samo pusti
da sneg mirno pada;
probudiće,
naša uspavana srca.
Lepota tragike... morda Balkana... morda Afrike, le da tam ne pada sneg.
Po velikem sesutju se razbistri um in obvlada čustva!
Pesem o izginjanju, ki je posledica služenja veram, gospodarjem in drugim zastrupljajočim razdvajanjem - ki pa s svojim koncem vendar vzbuja upanje ... Čestitke,
lp, Ana
Hvala poštovana urednice, lp :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dejanivanovic
- 12. 10. 2021 ob 11:35
- Prebrano 298 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 76.42
- Število ocen: 4