Še pomnim vonj njene polti,

jesenskega listja in las,

ko v soncu rdečem so ji

žareli kot zublji pekla.

Bil je že mrak, ko ljubila

na barju sva se, oba

zasopla in blatna sva v greh

privolila, nisva bila

zaljubljena tja do ušes,

naju je združila strast,

arzenični ogenj, ki vir 

je pohote in greha in zla.

V tem ognju dveh vročih teles

sva gorela kot kres, ki ne zna

lastnih želja pogasiti,

bolj ko nanj nalagaš drvá,

bolj nenasitni so zublji.

Takšna je ta romanca bila;

kot žena nezvesta z menoj

si ona je krajšala čas,

(njen mož je bil star že in pust)

jaz bil sem pohoten in mlad,

neresen sem bil in zato

me resnih je zvez bilo strah.

Predigre ni marala sploh,

zato sem takoj šel v napad,

za dojke jo zgrabil tako,

da vrisnila je na ves glas.

Ko brez uzde in stremena

že tretjič na ježo sva šla,

mi rekla je: kmalu bo noč,

pohiti, pohiti končaj!

Začel sem močneje, pa nič,

(nerod je bil to slučaj)

moj bič je bil mlahav in fuč,

težko sem krotil njen značaj,

takrat pa zasliši se smeh

iz bližnjega grma, preplah

me obšel je in skočil sem

v zrak in stekel tjakaj brez gat,

in v trnje sem se zakadil

da bi mu gobec razbil, a vrag

jo žal je popihal že proč ...

Popadel jo smeh je strašan,

ko vrnil sem k njen se srdit,

ožgan od kopriv, razrvan,

nato mi izdrla je trn

ki v zadnjo dobil sem ga plat.

No danes, kot resen se mož

nezgodi tej smejem še sam,

a pomnim vonj njene polti,

jesenskega listja in las,

ko v soncu rdečem so ji

žareli kot zublji pekla.

Matej Krevs