Nedolgo nazaj mi je teta na družinskem srečanju pripovedovala o življenju mojega pradeda. Poleg starih fotografij in dokumentov je takrat pokazala tudi dvoje rumenkastih papirnatih zvitkov, popisanih s ciklom 90 preprostih štirivrstičnic, ki jih je proti koncu druge svetovne vojne na pisalnem stroju spisal moj praded (vse kaže, da so bili tudi moji predniki pesniki ;) ). Prosil sem za dovoljenje, da vsebino zvitkov delim z vami - mislil sem, da se vam bo zdelo zanimivo. Prepisane pesmi so take kot na zvitkih, s tiskarskimi škrati in avtorjevimi popravki vred. Prijetno branje!

 

---

 

Avtor pesmi: Franc Bidovec

Uvodnik: Olga Bidovec Brankovič

Prepis in vmesne opombe: Dominik Lenarčič

 

 

UVODNIK NA HRBTNI STRANI PRVEGA ZVITKA

 

Pesem je spisal Franc Bidovec (9. 3. 1914 – 11. 9. 1994) v Insbrucku leta 1945 ko je bil tja poslan na delo na kmetijo na Aldrans (vas nad Insbruckom) – opisuje domačijo in njene domače ter služabnike in na koncu srečanje in poroko s svojo ženo Pavlo Bidovec roj. Kočar (30. 9. 1917 – 21. 4. 1989), ki je bila po nalogu takratnih nemških oblasti poslana iz rodnega Kozjanskega na delo v Insbruck kot gospodinjska pomočnica in varuška dvojčič pri družini Baufofer

 

Zapisala njuna hči Olga Bidovec Brankovič roj. 3. 12. 1956

 

Na Visokem pri Kranju

6. 8. 2016

 

 

PESEM

 

„Barhof“ in jegove„pritikline“.

 

I

Stoji tam mesto, Aldrans,

Ta lepa kmečka vas,

ki z drugim vred Tirolu,

v ponos je pač in kras.

 

II

Prav čedne v njej so hiše,

in hlevi tudi še,

pa prav zares posvoje,

imenuje to se vse.

 

III

Na desni vidiš hišo,

ko prideš z mesta gor,

Medveda si zagledal,

v pogled' nad vratni obok.

 

IV

Po tej kosmati glavi,

tud' domačija se glasi,

in prav po celi vasi ta,

Medvedov dom slovi.

 

V

Tu Engel sam kraljuje,

k' Nizkoglavi piše se,

Pri njem pa ženka mala, zares,

jezična je.

 

VI

Glavno opravilo,

tega je moža,

meso in sladko vince,

in zraven pipica.

 

VII

Cigara menja pipo,

njo pa drug tobak,

vsa ta so resna dela,

v njegovi star' navad'.

 

VIII

Danes kratka pipa,

je včeraj druga b'la,

je včasih tud' lesena,

al' pa porc'lanasta?

 

IX

Ko bi ne'blo tobaka,

gotov' tud' njega ne,

ker od drugega bi dela,

se on redil bi ne.

 

X

Na sredi tiste kuh'nje,

stoji ' ina mizica,

dol' z nje se pije vince,

pa tudi kavica.

 

XI

Tu sem se lahko vsede

in čaka kaj še bo,

če ni po stan' tud' velik,

dobil prav nič nebo.

 

XII

Če si bogat po stanu,

Ti dnarja treba ni,

ker pri naši mami se,

za slavo lahk' dobi.

 

XIII

Kadar pa ubog Si,

ne hodi k nami ne,

če hočeš,da užališ,

te naše mamcenne.

 

XIX

Pobožno pač moliti in

zraven goljufat',

vsa ta draga dela,

so mamci v navad'.

 

XV

Zares je blagor možu,

ki tako ženko ima,

ko lačen je in žejen,

mu pit' in jesti da?

 

XVI

Če pa ni pri volji,

lahko gre on drugam,

ker ona pravi nežno,

danes Ti nadam.

 

XVII

Mož pa rad uboga,

in gre prav rad hitro stran,

ko opoldan se nevrne,

gre ona tud' na drugo stran.

 

XVIII

Ko zjutraj tri je ura,

še vedno čaka ga,

in tako tud' vidi,

da druga ljubi in poljubi ga.

 

XIX

Tedaj pa moji dragi,

ženi je dovolj,

ter prav v nagli jezi,

steče brž domov.

 

XX

Ko mož se zjutraj vrne,

na mizi vse dobi,

ker paš ta dobra žena,

tud' za srce skrbi.

 

XXI

Ona pač je taka,

da ponoči jo je strah,

ležati zraven moža,

to je njena slast.

 

XXII

Kadar ona jezna je,

takrat se Ji nebližaj ne,

če hočeš da za druge dni,

ohraniš zdrave si kosti.

 

XXIII

Otrok ni tud' veliko;

jih je samo „deset“,

in prav lepo je vsakih,

po pet in zopet pet.

 

XXIV

Če več je l''di za delo,

tem manj je čisto vse,

ker pač večkrat v mesto,

s Soldati mora se.

 

XXV

Res kožniplašč prav lep je,

za mlado je dekle,

da z njim se bo kazalo,

da s špehom kupljen je.

 

XXVI

Vsi radi bi živeli,

tako,kot so nekoč,

Al' vojske se spominjal,

bi pač nikdo hoteč.

 

XXVII

Ker domačih je premalo,

za toxxxx[1] tud' drugi še,

po celodnevnem delu,

zvečer naspijo se.

 

XXVIII

Če treba tudi skupaj,

se k spanju spravijo,

in tako to dolgo-

črno noč preganjajo.

 

XXIX

Vse to je le potreba,

in to naravna še,

ter prav gotov' prijetna,

če človek združi se.

 

XXX

Tako se čas preživlja,

v skupnosti lepo,

saj sam pregovor pravi:

človeku samemu bit' ni lepo.

 

XXXI

Pojdimo zdaj nazaj,

k domu samemu,

in se potem vrnimo,

k del' popolnemu.

 

XXXII

Prav lepa j' glavna hiša,

z centralno je pečjo,

pa tudi vročo vodo ima,

z električno močjo.

 

XXXIII

Za njo stoji pa stavba,

k' imenujejo jo hlev,

po katerem se razlega,

"Frfluht-ega" odmev.

 

XXXIV

Tu notri naj prebiva,

goveja živinčica,

in ji druguje tud',

mala pičica,

 

XXXV

Nad hlevom gor pa senik,

je močno zakajen,

kot vsi z imenom zakim,

s pajčovnami prepleten.

 

XXXVI

Do ceste še je prostor,

od hleva doli še,

zato na taki prostor,

pa gnoj odlaga se.

 

XXXVII

Le ena hiša je premalo,

ker mnogo je ljudi,

zato pa tam ob strani,

še ena nam stoji.

 

XXXVIII

Za glavno hišno stavbo,

ni zdaj mnogo,ne,

saj kakor ono prvo,

bogate jo,pritikline vse.

 

XXXIX

doli v pritličju,

prašički se rede,

zraven pa perilo,

na čisto dela se.

 

XL

Ob strani je Garaža",

in Avto v njej stoji,

kateri za kolesi,

se prav grenko solzi.

 

XLI

Pri njem pa je še eden,

ki kolesa ima še,

a kaj ko revež ubogi,

motorja nima , ne?

 

XLII

Še dvoje črne sanke,

tam v kotu nam stoje,

in njihov krasni žamet",

gotovo Moj jim je.

 

XLIII

Nekoč so b'le za luxus",

sedaj so pa za nič,

ker čas je le za delo,

in ne za prazen nič.

 

XLIV

Tudi Drešmašina",

tu notri še stoji,

ki v vročem tud' poletju,

žitar'ce drobi.

 

XLV

Prav lep r'men koleselj[2],

zraven okna je,"

in le v redkih [3] ih ,

vanj zapreza se[4].

 

IVL

Pa tud' koles je mnogo,

z plašči in tud' brez,

nekaj je še celih

in par polomljenih je vmes.

 

IIIL

Tam proti koncu,

konjičkov par stoji

in tudi tisti prostor,

z ovcami mrgoli.

 

IIL

Prav na oglu pa kokoške,

nesejo jajčeca,

in z njimi naši mami,

rahljajo srčece.

 

IL

Tam dol od zadaj;

stoji nebroj vozov,

ki v sili pač poletni,

množijo hlapčev znoj.

 

L

Ko prideš v mali stavbi,

gor' na vrh stopnic,

je vhod tam not' 'na levo,

kjer polno je stvaric.

 

LI

Tam najdeš mnogo,

potrebno in tud' ne,

samo tam ni Medvedov

in Gadov živih ne.

 

LII

Pri drugih vratih zraven,

vhod v prostor je,

kjer Urša vsako jutro,

z Mussom muči se.

 

LIII

Ko Urša pod zamaže,

in štedilnik prav močno,

je delo pač Marije,

da naredi spet vse lepo?

 

LIV

Tam zraven mali prostor,

namen dobil je ta,

da v njem bi se glava

in tud' noga očistila.

 

LV

XXXX[5]   LVI

Sosednja pa sobica,

je oska in temna,

v njej je pa stanica,

Marica osamljena.

 

LVII

Ona pač premišlja,

kak' bilo je nekoč,

in prav grenko misli,

zakaj odšel je Stajnar proč.

 

LVIII

V njej nasprotni sobi,

prebiva tud' nekdo,

ki po stari pač navadi,

mu Janez pravijo.

 

ILX

Ta možek ni prav velik,

zato tem širši je,

in mnogokrat pri Anki svoji,

radostno greje se.

 

LX

Zdaj pa te Urše prostor,

na vrsto prišel je,

saj vsi bi lahko rekli,

da res ona Urša je.

 

LXI

V varstvo izročili,

so mlade ji ljudi,

da vsak večer znjimi,

molitve obudi.

 

LXII

In tud' na nas ta vel'ke,

nalaga si skrbi,

in brž vse nepotrebno,

gospodinji sporoči.

 

LXIII

Ko ne bi imeli Urše,

bi bilo pač hudo,

ker prav gotovo tudi,

še prah in drugo gre za njo.

 

LXIV

Res čas prišel je njeni,

da za dušo le skrbi,

ter pri delu hišnem,

površne ima skrbi.

 

LXV

Ko zjutraj Muss je mehek,

postavi ga na stran ,

kjer je pozneje včasih ----[6]

od Miši poteptan.

 

LXVI

potem pa Janez pride,

ter zbere čike vse,

nato pa Muss povžije,

do polovičice.

 

IIILXX

Ostalo polovico,

še Mussta zdaj stoji,

in čaka prav gotovo,

da zadnji se zbudi.

 

IILXX

Ko zjutraj čas naznani,

da minulo pet je ur,

takrat pa tam v zadnji sobi,

Franc si misli huj.

 

ILXX

Nato pa brž pokonci,

ter naravnost dol' v hlev,

da hitro kar mogoče,

položi konjičkom plev.

 

LXX

V sobi kjer prebiva,

je prostora dost' za dva,

in tudi če potreba,

lahko še zibelka bi b'la.

 

LXXI

A kaj ko naš ta Francek,

prebiva vedno sam,

zato pa tud' veselju j

ostal je zelo dolžan.

 

LXXII

kakor pač na srečo ,

prišel je Ivan gor,

da rekel je prijatljem,

gremo k dekletom dol'.

 

LXXIII

Z Ivanom šel Lojzek,

za njim pa tretji še,

ki v čevljih novih,

tudi malo šepal je.

 

LXXIV

Ko prišli skoraj so do mesta,

vpraševala vedno sta,

kakšna ta dekleta,

da radovedna sta.

 

VLXXX

Al' naš ta dragi Ivan,

odgovarjal je tako,

saj pae[7] od vaju nihče,

poročil jih nebo!

 

IVLXXX

Pa smole je tako hotela,

da Ivan odleti,

čeprav prej vezal,

na dve se je strani.

 

IIILXXX

Je čas tako nanesel,

kot mislil bi nikdo,

da od vseh teh zdaj ta tretja,

njemu ostala bo.

 

IILXXX

Z Pavlo šel je Franc,

in z Barbko Lojzek tud',

in tako ostala,je

Pepca Ivanu.

 

ILXXX

In v poznejšem času,

zopet so spremembe ble',

in tako tud Ivan pride,

nazaj do Barbike.

 

LXXX

Vse to pa pomagalo,

Ivanu nebo,

ker prijateljstvo ni to,

kar on želel si bo.

 

LXXXI

Čas je pač obrnil,

kar ljudje obračali so,

in tako vsi drugi,

tud sami ostali so.

 

LXXXII

Ko časa nekaj je minulo,

sta bi nekje dva,

in se lepo menila kaj,

ko bi zaročena bla.

 

LXXXIII

To b'la sta Franc in Pavla,

pač mlada še oba,

ter prav gotovo tudi,

močno zaljubljena?

 

LXXXIV

Kot sonce za naravo,

glavni je porok,

tako tudi ljubezen,

je gnala nju k porok.

 

LXXXV

Župnik djal za trikrat,

naj enkrat dosti bo,

ona dva pa djala:ja,

naj naveke bo.

Še prej pa kakor župnik,

govoril je nekdo,

ter je nju poročil,

pod Adolfa roko.

 

IIIXD

Kakor ponavadi,

je vsaki dan že bil,

tako tudi današnji,

brez Alarma ni minil.

 

IIXD

Da stvar bo res popolna,

je treba fotografa še,

ko čas sedanji se pozabi,

se spomin budi z obtisi še?

 

IXD

Ko slike prišle so na dan,

se ugotovilo je,

da bolje iti k fotografu ne,

dokler še ta vojna je.

 

XD

Skoraj že gotovo tega dosti bo,

ker vsega pač natanko,popisat' nemoremo,

če pa se kaj obrne in sevreme spremeni,

takrat pa vse kar manjka,se nadomesti!

 

---

 

[1] Popravil avtor. Prvotno verjetno: totudi

[2] Ugibanje – papir poškodovan, pisava nečitljiva.

[3] Tu je bilo zaradi poškodb nemogoče ugotoviti, kaj piše.

[4] Ugibanje – papir poškodovan, pisava nečitljiva.

[5] Popravil avtor – prvotno "VL".

[6] Prečrtal avtor – prvotno "od".

[7] Verjetno mislil pač.