Školjka
Mediš se v strupu
prosojnih meduz:
spojena v eno
z oseko in plimo,
bisernica.
Si okamenjeno srce
in drhteča živa sluz,
zamolčana v svoji lupini.
Pradavni spomin si,
školjka!
Varuješ svoj biser
v mrzlem drobovju,
škrlatnem od jedke soli
in grenkega joda.
Na pragu
pred modro globino,
ti, zevajoča.
Svoj hrapav, trd jezik
potapljaš med alge
v razbrazdanost skale.
Vztrajno molčiš,
ko okorno fukaš
mlačno plitvino obale,
razuzdanka.
Ko te sesam,
spremenjeno
v kuhano mrhovino,
spregovorim s tvojim jezikom;
in tvojo preluknjano lupino
si obesim
okoli rdečega vratu.
Biser pa prezirljivo
izpljunem tja
med mrtve zvezde
na svojem črnem
in še vedno barbarskem nebu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 18. 07. 2009 ob 08:51
- Prebrano 1362 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 903
- Število ocen: 22
