S travnikov

se v nebo vzpenjajo 

jutranje meglice

Takrat se otrok

peljem na vozu

vozu lojtrniku

s konjsko vprego

Stari ata Podbevšek

lahkotno drži vajeti v rokah

Ponudi mi svojo

Moravo brez filtra

da potegnem

nekaj zadnjih dimov

Tako neskončno

ga imam rad takrat

Ob robu ceste

se nama smehljajo

modre kadulje

Dolga leta zatem

ga znova srečam

Leži na parah

ves prosojen

Vejice rožmarina in sol

V sosednji sobi

ženice v črnih rutah

Omotičen se prebijem

mimo vseh žalujočih

Do svetlobe

in voza

     voza lojtrnika

Do konj

ter spomladanskih

po kaduljah dehtečih meglic

in naprej v nebo

Henrik Korpnik