Na pomladni dan sva skozi jutro šla,
sedaj si moja,
povsod je z mano misel tvoja.
Odpiraš mi pogled,
kažeš pot in mi daješ moč,
Z upanjem se prebujam,
me s smehom posuješ in
vero v življenje nasuješ.
Želim si te.
Potrebujem te.
Moje poti sedaj ni več brez tebe.
Čeprav te vedno ne iščem,
saj vem, da hodiš ob meni,
z žarom v očeh,
je to dovolj, da sem..
Še zlasti takrat,
ko se ne najdem,
tavam in
se iščem v pesti življenja.
Vesel sem tudi tebe,
sopotnik moj,
ki spremljaš me,
skozi vse brzice in
cvetoče livade.
Vedi, ne bi te rad izgubil.
S teboj bi rad za vedno bil.
Zavest.
Vedi, ne bi te rad izgubil.
S teboj bi rad za vedno bil.
Zavest.
Lepo branje :)
Stojan
Ob takem priznanju ni šans, da jo izgubiš. Upam, da ONA bere pesmi...
LpM
Stojan pa vendar se tu in tam vprašam, mnogi so brez nje pa vendar jim gre. Pozdrav Felix
Maki, za njo je zgodba, najprej je bila napisana nekaj o meni, nato o njej in na koncu o zavesti. Da ona jih bere, v začetku je bilo vprašanje ali pišem tudi o njej, ko sem jih objavil v zborniku jim je sledila, ko sliši škripanje peresa pa je tiho kot miška, le zavest buči, na koncu je bila o njej. Lep pozdrav Felix
Katica hvala ti, moja svetilka si. Lep pozdrav Felix
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Felix
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!