Trčala je bosonoga
preko raskvašene ulice
dozivajući nekog,
polušapatom
sa druge strane žice;
a glas je odgovarao
s te strane,
kroz suze dok tiho rose.
Ne, ja nikada više neću
doći u ovaj grad, bežim
kroz hiljadu zrna peska
u očima;
da se bar sakrijem
duboko, što dublje
u crnju zemlju
sa hiljadama uspomena …
Ili pod svetlo tuđeg neba,
skupljeno od hiljadu zvezda.
Izvirno - pesem se me je dotaknila.
Lp,
Irena H.
Izredna!! Čestitke!
Lp, Drago
Hvala najlepše, Lp :)
Pesem, ki pretrese: upanje, da je še kje nebo z zvezdami ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dejanivanovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!