Mirjam Dular smo zapazili tudi na portalu Pesem si, saj od junija 2019 dnevno objavlja fotoverze. Definira jih kot slikovno-pesniško obliko, ki izraža refleksije življenja. Pesmi so zapisane v eni (daljši ali krajši) kitici, in če vsebujejo citate, so le-ti zapisani poševno. Nekajkrat se manj znane nananšalnosti pojavijo tudi kot komentarji pod pesmijo. 

Po dobrem letu je (2020) pri Layerjevi založbi v Kranju izšla njena prva zbirka fotoverzov Stikanja, ki sta jo uredili Ana Žunič in Helena Zemlječ, prispevali sta tudi tehtno in zanimivo spremno besedo z za to zbirko zelo pomenljivim naslovom Vse pride v parih.

Dvodelna zbirka, sestavljena iz poglavij Ozadje in Figura, narekujeta branje Stikanj: gre za združenost, povezanost, prepletenost, vzajemno sobivanje, vplivanje. Posrečeno poglavji uvajata enaki fotografiji z izostritvijo v prvem primeru na ozadje, v drugem na figuro. Zbirka je zračna in vsaki pesmi nameni spremljevalno prazno stran (levo) in pesem s fotografijo (desno). To se mi zdi še posebej pomembno za doživljanje vsakega posameznega para. Pesmi namreč prihajajo v paru s fotografijo, pri tem pa nikakor ne gre za opis videnega, bolj za odzven, občutenje, notranje ubiranje novih razlag in zgodb, ki bi stale za tem. Posebne so ravno zato, ker ne moremo pričakovati neke stalnice ali prodreti v način, kako se sestavljajo: stik je vsakič drugačen, na drugem spoznavno refleksivnem ali čutno zaznavnem nivoju. Včasih se zdijo asociacije ob motrenju obeh izjemno povezane, drugič spet povsem oddaljene, a se po premisleku povežejo v zgovorno celoto.

Če nadaljujem svoje bralsko stikanje po Stikanjih in se lotim najprej Ozadja, ki je tudi prvo poglavje pesniške zbirke, se pred menoj postavljajo vprašanja: Kako pride Sonce na drugo stran sveta? / Kako se otresti mikrobov? / Kod hodi Noe? / Zakaj / jih delate slepe, snežene možake ... in kar je še takih, ki takoj spodbudijo moj razumski, izkušenjski, čustveni in vedenjski aparat: res, kako, kod in zakaj? Odgovori tvorke, ki jih pogosto vpleta v svoje pesmi, nikakor niso pričakovani ali enoznačni, bralca potisnejo v globoko razmišljanje. Nekaj takih, ki so mene: Saj ve, kako težko je biti tiho, / ko se narodu jemlje blagor, včasih ga predramijo; Iskrnost - še ni resnica, - , celo dražijo; sonce je ostalo v veliki železni ladji / namesto kontejnerjev. Pesmi so kdaj trivstičnice, po obliki podobne haikujem, kdaj daljše in nagovarjajoče drugega, drugič spet izvzamejo osebo, obstajajo pa tudi dialoške. Lege pripovedovanja se naravno zlijejo v učinkovito izrekanje o izbrani temi.

Zadnja pesem Ozadja, v kateri otrok s palico zavaluje vodno površino, preide v drugi del, naslovljen s Figura. Ko opazujemo figuro, je ne dojemamo le kot nekaj nam različnega, treba se je povsem predati, sozvanjati z njo, tako kot v pesmi Iz želvje perspektive, ki Ni tista želva, ki bi nosila / mater Zemljo na svojem hrbtu, ali uganiti, kdo je tisti, ki nad dremežem leti kot planetoid, kot ozon in vrti pedala naših sanj v pesmi Running away. Znajdemo se tudi pred pozivom k dejanjem: Sporoči ji, da jo ljubiš. (Love Letters) in v nekaj pesmih naprej: vedno pridejo v parih, ki so tudi ura in barometer, / klop in kandelaber, / leva in desna roka, / in vsi možni nasprotni ali istospolni pari, ker vedno iščejo odvzeto ujemajočo polovico. Tako tudi pesmi delujejo kot ujemajoča polovica fotografij, čeprav tisti, ki smo bolj vajeni branja, drugi polovici ne posvečamo tolikšne pozornosti kot tej iz črk. A avtorica nas k temu vabi. Tudi s tem, ko v pesmi Reka ugotavlja, da: Besede so konzumirane, / zgodbe počrpane. S tem ustvarja širše polje dojemanja, saj (v isti pesmi) izjavi: sporočilo pesmi / je občutek, / ki so mu besede kvečjemu odveč.

Tako naravno, kot se občutja stikajo z zaznavanjem, se tudi vsem zaznano s fizikalnim; fotoni, disipacijo, viskoznostjo, wolframovimi nitkami, vesoljskimi smetmi, sodobno z mitologijo, v pesemih se denimo pojavi reka Stiks, Horovo oko, ali splošno z referenčnimi imeni, kot so Sokrat, Platon, Aristotel, Feliks Vran, Don Kihot in Sančo Pansa. Ti nenavadni prepleti plemenitijo, presenetijo in povzročijo, da je to, kar beremo, izrečeno na samosvoj način, tudi na bralcu pušča samosvoje sledi. Nekatre pesmi s pogledi od tu in zdaj so izrazito angažirane, če navedemo le Cankarjev kip z masko v pesmi Pisatelju, ki ga sprašuje, če je vedel ... Da bodo na odrih zmeraj isti liki, / hlapec, idealist, Francka, Gruden, / Zlodej, Jerman, dacar, županja ... / isti napuh, iste intrige. / Seveda je. In takih mest je v zbirki še veliko več.

V Stikanjih gre za gosto tkanje; pesmi prihajajo v zdaj krajših, zdaj daljših valovih (nikoli se ne prelomijo), fotografije nam vizualno predočijo pretekli, sedanji ali prihodnji svet, iz katerega so se porodile, a puščajo prostor, saj se niso izrekle še na do konca definiran način. Na nas je, da najdemo povezave in morda lastne reinterpretacije, ko se soočimo s povedanim v Stikanjih. Zanimivo se je vračati h knjigi, jo brati v presledkih, v različnih razpoloženjih in časih: vedno prinese nekaj novega. In zdaj čakam na drugo zbirko fotoverzov. Prav zanima me, kam jih bo avtoričina ustvarjalnost še pripeljala?

Mirjam Dular

Izvori vračanja

*

Za več o nastajanju zbirke in poteh, ki so vodile do njih, si lahko ogledate tudi videovirtualni večer z avtorico in urednicama knjige: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/150492/vvv_mirjam_dular_stikanja

Knjigo lahko naročite še vedno naročite pri založbi Layer.