Stojim pod temnimi okni in se objemam s tvojimi očmi. Zemlja se zapre vame. Ostrina nežnosti je meglena - drugič bom videl več in bolj dorečeno. Tako slabo izgledam, da se tete sploh ne sprašujejo več kaj za hudiča mi je. Mrtvilo reke pada v moj vsakdan. Hlad v daljavi zamre in na strehe hiš leze nebo.

Žvižg drozga. Poje mirna tišina v zavetju muh, ki so v letošnjem letu pogosteje muhaste, kot pa so bile denimo še lansko pomlad, ko je zunaj pivo povrglo misel na upanje o Evroviziji, ki jo je nesramno vzel virus.

Ko pride četrti mesec leta pójdem po sončne žarke v Celje, ki je včeraj praznovalo rojstni dan. Z njimi si segrejem premraženo telo in odvržem luske na skalnàto pobočje. Premaknem drobovino karakterja v sebi za devetdeset stopinj - in si skrtačim umazane kosti.

Spletam vence iz odpadlih popkov Zlati delišes. Dež se preliva v skrivnostne dolbinice šarenic. Nič več me ne zebe. Pade sneg.

Boter Mesec manj ko seksa, manj se mu seksa.

Ramazan aprila samo

seksa,

seksa,

seksa

to hočemo, to potrebujemo.

Ne pa

póst,

póst,

póst

in molitve preko spleta.

Jernej Jager