Naravne lepote zvezd še so brezčasne

za molk in za pesem, ki hoče na plano.

Blesk žarkov svetlobnih se sam ne ugasne,

utrinki sijoči obliž so na rano.

Zazrta v daljavo, kjer sonce zahaja,

prepuščam se žarkom, ki me pomirijo

tako kot tišina, ki molk jo obdaja

in mislim dovoli, da tiho zaspijo

objete v sožitju brez konca in kraja.

Počasi blesk žarkov svetlobnih ugasne,

sinjino zamenja zvezd polna jasnina.

Nebesno večerne bleščice okrasne

od nekdaj so z zlatom obšita milina.

Naravne lepote zvezd še so brezčasne.

Ko jutro zadiha pred hišo na trati

v bogatih odtenkih pomladne svetlobe,

hiteč po stopnicah zaznam, da pred vrati

resničnost zasije, odganja tegobe,

ki leta in leta ne dajo več spati.

Tako kakor reka, ki teče v neznano,

življenje potuje kot zgodba resnična.

Vijuga med dobrim in slabim ubrano,

da vešča rahljanja ostaja pravična

za molk in za pesem, ki hoče na plano.

Nekoč te vsakdanje, a res zanimive

meglice, med zvezdami bodo ovile

besede izbrane, od nekdaj iskrive.

Ujete v skrivnosti preproste idile

v ljubezenski pesmi na moč so mamljive.

Tako prej prehitre zdaj tudi počasne

prešine spoznanje, da iščejo srečo.

V sanjavem koraku z razdaljo prekrasne

bližine zaplešejo v danost bleščečo.

Blesk žarkov svetlobnih se sam ne ugasne.

Počasi in vztrajno iz varne bližine

svetli se obzorje, nebo in spoznanje,

da v sanjah nas vedno veselje prešine

in hodimo, gledamo, sanjamo sanje

o vsem kar želimo, da nikdar ne mine.

S pogledom, ki vidi, kako prikovano 

na dom in domače je naše življenje,

svetloba je tisto, kar briše neznano.

Tako kot sočutje omili trpljenje

utrinki sijoči obliž so na rano.

koni