Predniki se niso selili daleč,

okopavali, prepletali so ajdo in

psa.

Verjeli so, da bo nekega dne bolje,

da bo tista svetla zvezda na vzhodu

repatica.

Zapustili so mi dolge povesti,

v nečkah zgnetene 

sanje.

Kot tisto papuansko pleme verjamem,

da so sanje enako resnično

življenje.

Njihov jezik govorim v sanjah,

zato ne razumeš,

vrstnik.

Danes praznujem neizgovorjeno,

neskončno decimalko

besed.

Vznak ležim v zahodni travi,

in si izberem svojo

zvezdo*.

Moj ljubi me pokliče opolnoči,

slišim otip njegovih

ust.

———————

* https://www.youtube.com/watch?v=9zVQk0YviAA

Mirjam Dular