že dolgo časa se nisem

sprehajala sama in

zadnje čase potujem samo še

po mislih

nocoj izbiram med

usodno pripovedjo Nine Simone

svetlobo Tomaža Pengova

čakajočim kupom knjig

zavzdihovanjem ob Tarči in

strmenjem v žarnico

na stropu –

tihim preletom nad danes

polzečo meditacijo

ker se spomnim da smo se

vsi že davno začeli

čas pa je vse bolj lepljiv

izberem zadnjo varianto

skušam zabresti brez

obveznosti do sebe

in vsa navlaka

preživetvenega mehanizma

počasi in v stolpcih bledi

ko vsi skupaj stojimo med

mimobežnim in se

čudimo od kod toliko

hitrosti

razletavanja in

nenavadnih kompenzacij

in drevesa se

skupaj z mano

majejo in stojijo kot

vkopana v sleherni trenutek

še ona ne razumejo

zakaj toliko podob

če je že objem lahko

dovolj

Lara Božak