že dolgo časa se nisem
sprehajala sama in
zadnje čase potujem samo še
po mislih
nocoj izbiram med
usodno pripovedjo Nine Simone
svetlobo Tomaža Pengova
čakajočim kupom knjig
zavzdihovanjem ob Tarči in
strmenjem v žarnico
na stropu –
tihim preletom nad danes
polzečo meditacijo
ker se spomnim da smo se
vsi že davno začeli
čas pa je vse bolj lepljiv
izberem zadnjo varianto
skušam zabresti brez
obveznosti do sebe
in vsa navlaka
preživetvenega mehanizma
počasi in v stolpcih bledi
ko vsi skupaj stojimo med
mimobežnim in se
čudimo od kod toliko
hitrosti
razletavanja in
nenavadnih kompenzacij
in drevesa se
skupaj z mano
majejo in stojijo kot
vkopana v sleherni trenutek
še ona ne razumejo
zakaj toliko podob
če je že objem lahko
dovolj
..ko bom poslušal glasbo burje med borovimi iglicami, se bom sigurno spomnil te tvoje pesmi...piši..pesni..kot burja..
Hvala za izjemno lep komentar. Lep pozdrav
bliža se pomlad..grlice bodo kmalu zapele, kos že poje..vsaj pri meni, na Obali..tvoje pesmi so kot pomladni napev..rad berem..moje pesmi so kot neko krakanje črnega vrana..uživaj, ko pišeš..
zdenko
Komentiranje je zaprto!