Med pesmimi je ena, v kateri korenini seme tega izpraševanja. Komentarji k njej so me zamislili in prepričali, da vsi razmišljamo o tem, včasih na meji nezavednega, včasih v prvem planu. Morda obstaja toliko snovi kot izrekovalcev, in čeprav si delimo skupni prostor in nekakšno sobivanje v času, to snov zaznavamo lahko povsem drugače.
Kako vplivajo čas, prostor, vse, kar smo prebrali, slišali, videli, občutili ... na to, kar pišemo? In kaj je tisto, kar nas sili k temu, da nek pojav, občutje, motiv, pride skozi nas kot pesem? Če je tema nekaterih pesmi zelo podobna, zakaj so si pesmi tako različne?
O čem pišemo in o čem ne pišemo?
Ker se mi zdi naslovno vprašanje zelo obširno, zanimivo in vredno razmislekov, vas izzivam, da tudi vi napišete, kaj menite o tem.
Navdih za to debato se skriva: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/152200/setnja/1#komentarji
Imenitna debata!
Tele delčke izjav bi podčrtala:
Ananda: Mislim, da ni prepovedanih tem, edino česar se izogibam je, da bi bila v pesmih nesramna ali provokativna, ker mi tak način komunikacije na splošno ni blizu.
Srečko Luštrek: ... imam dovolj dokazov, da karkoli zanimivega nastane lahko le tako, da pesem tudi preseneča ob nastanku; da ni povsem predvidljiva.
Persefonija: Sem pa začela pisati tudi plansko za natečaje ali delavnice. Oba načina pesnjenja (namenski ali tisti, ki pač pade v glavo sam od sebe) si bolj različna ne bi mogla biti, čeprav je rezultat enak. Nova pesem.
xtc: Glede na to, da poezijo bolj ali manj uspešno "ustvari" tudi že umetna inteligenca (in to v takšni obliki, da jo težko pogrunta celo strokovnjak), je verjetno vsebina (in ne forma) tista, ki naredi pesem, da je pesem pesem in ne samo "formatirano besedilo".
Mirjan Dular: Meni se zdi, da ni omejitev glede vsebine pisanja (pesnjenja). Da ni vsebine, ki bi bila "premalo pomembna".
Srečko Luštrek: Gre torej za to, da pesem prek navideznih nepomembnosti lahko iz-pove
tudi usodne, najgloblje stvari o človeku v svetu in svetu v njem, ...
... Evo, iz tega bi lahko nastala pesem, nastavka sta (in v tem primeru sta
se pojavila hipno): ideja in čustvo, ostaja vprašanje, kdaj in kako.
Lahko se počaka, da oboje še dozori, če ideja to rabi in če se čustvo
mora še okrepiti. Kdaj bo mentalno stanje primerno, da bo 'izplen'
pisanja, izraz afekta, najbolj prepričljiv in sežet, je pa praviloma
nemogoče predvideti in planirati. (Seveda lahko oboje pride precej
nepričakovano) Zato je ta 'nenamenskost' ali popolna spontanost bolj kot
ne zgolj navidezna, oziroma se ob plimovanju navdiha lahko izkaže za
lastno nasprotje, kar pomeni, da nikakor ne gre za to, da bi nekaj kar samo od sebe pad(a)lo v glavo.
Še moj dodatek: na vsebino (o čem pisati?) vpliva tudi dogajanje v družbi, še posebej, kadar se družbeno neposredno dotakne posameznika. Če je pisanje način življenja, način komuniciranja s seboj in svetom, je toliko bolj podvrženo času in okolju, v katerem nastaja. Morda je nekoliko drugače pri projektnem pisanju (določimo si okvire, ki so lahko forma ali tema ali način), v katerega pa vseeno pricurlja odtis nahajanja tistega, ki zapisuje. Zdi se mi, da se tej vpetosti v širši prostorčas pri pisanju pesmi ne moremo izogniti.
Lp, Ana
Poslano:
29. 01. 2021 ob 01:52
Spremenjeno:
29. 01. 2021 ob 01:56
Hvala vsem za tole debato, ki sem jo šele zdaj našla.
Če izhajam iz sebe, sta vsak kaj in zakaj odveč. Vse in kar tako. Ker to sem, se tako odzivam.
Zapletam se bolj v kako in ta je večplasten; v formi (žal mi je za njimi in potuha sodobnim poetom je njih rahljanje), brušeno na sodobno kritiško oko (ker sicer se me ne sliši), zaprto (koga briga, kaj me žuli, jaz že vem), razgaljeno (čakajoč šakale, da razvlečejo moje drobovje)? Dilem še pa še. Ampak nikoli kaj in zakaj, vedno le kako.
duende, duende!
Poslano:
07. 01. 2023 ob 12:53
Spremenjeno:
14. 01. 2023 ob 17:38
Komentiranje je zaprto!