Ana, hvala, da si odprla to temo! :) 

Bom odprla debato in napisala nekaj malega o svojem ustvarjalnem procesu.

Pesem vedno sestavim na sprehodu (ker imam samo takrat mir, večja otroka se znorita v naravi, mlajši spi v vozičku). Takrat torej malo odtavam, imam nek notranji dialog in razmišljam, kaj se me je ta dan/teden dotaknilo. Tako kar sama nastane pesem. :) Preden jo spravim na papir, si jo dolgo vrtim/popravljam v glavi. 

Včasih se mi zgodi, da pesem sanjam. Ohrani se mi kak verz/atmosfera in to kar ponoči ali zjutraj zapišem. Te iz sanj so bolj abstraktne, manj prozne, kot pesmi, ki nastanejo na sprehodu. :) 

Lep vikend vsem! 

Koliko slišim podobnih vprašanj v svojem življenju.

Zakaj hodiš po jamah?

Zakaj pišeš?

Včasih odgovorim, ker mi je tam lepo. S tem puščam korake v svojem okolju.

Najbolj enostavno pa je, da mi daš roko in te peljem v jamo ali mi daš oči in preberi pesem.

Če ti je všeč, me boš razumel. Če pa ti ni, potem sva dva, ki si pač deliva prostor na tem svetu in imava različne poglede.

Predvsem je treba poslušat svojo notranjost in delaš boš, kar boš hotel.

Vprašanje »zakaj« nima toliko smisla. To delam, ker živim, ker sem čuteče bitje, ker se veselim, ker se jezim, ker ljubim, ker vidim, ker se užalim, ker se razveselim, ker itd…. S tem postajam homo sapiens.

Poglej kapnik, kako počasi raste in poglej človeka, kako hitro mine - zato raziskujem podzemlje, skrbim za družino, plezam na gore, potujem po svetu, spoznavam ljudi in kar doživim, tudi napišem za spomin.

Lp Maks

Odlični izhodišči, Ananda, Maks.

Bolj se sprašujemo (ker imamo vsi očitno vgrajeno nujo in ljubezen do pisanja in branja), o čem pišemo - in tudi, zakaj se nekaterih tem (ki jih sicer zaznavamo) ne lotimo?

Lp, vabljeni k svojim takim in drugačnim razmišljanjem. Različnost nas bogati, ker širi meje našega sveta,

Ana

Da imam(o) vgrajene 5G čipe vem in sem že slišal, za vgrajeno ljubezen do pisanja poezije pa slišim prvič.

Prirojena, ne vgrajena. :)

Kdo bi imel potrebo po vgrajevanju čipov ob tem, ko vsi prostovoljno stalno nosimo pri sebi čip (mobilni telefon), baje nekateri celo v cesar-peš prostore? ;)

Srečko, a nisi dobil obvestila?? Če začneš pisati pesmi, moraš takoj kontaktirati Microsoftov oddelek za pritožbe, ker to pomeni, da so ti vgradili čip z napako (nekaj so Korejci zafrknili!!). Pohiti preden bo prepozno, ko napišeš 10 pesmi, ti še Gates ne more več pomagati. :/  :/  

Mislim, da bo najboljše, če tukaj prilepim citate, ki so se mi zdeli pri komentiranju Anandine pesmi Šetnja zanimivi in zaradi katere sem odprla to temo (ne lepim vseh komentarjev, le delčke):

naprimerjanez: kako napisati pesem ... (imeni) / nekje vržeš noter mesto / prispodobo neke rože/rastline / počakaš na ocene

Ananda: Fino, napiši pesem o tem. :)

naprimerjanez: ne pišem pesmi o / nepomembnih stvareh

Ananda: Ah, resno, nisi napisal še nobene avtobiografske?

Mirjam: P.S. Kako napisati pesem?

P.S.1 Kako se pomembne stvari ločijo od nepomembnih (razen po pomembnosti)?

Ananda: Mirjam in NprJ (nehote) pa sta odprla zanimivo vprašanje - o čem pisati? Trd oreh!

Helena Zemljič: Dodajam eno kost: ne gre za "kaj", ampak za "kako".

in čez čas, spet Helena:

Eh, pozabila vzpostavit kontekst svoje izjave ...

No, sploh se mi zdi to zanimivo vprašanje, ker gre pri pisanju bolj za to, kako uspeš nekaj povedati, ne kaj. Sploh pri poeziji, intimen, v lastno logiko zavit vtis lahko poveš tako, da postane univerzalno. To je pa nekako cilj, ali?

Čeprav si lahko kar nasprotujem s kakšno družbeno "dolžnostjo" pesnikov (zavoljo pragmatike se ne bom spuščala v definicijo te besede), po kateri moramo osveščati ljudi ...

Ananda:  Po mojem mnenju je pesnjenje več stvari:

1. Igranje z besedami - iskanje mej jezika

2. Opis nečesa, kar je v nas vzbudilo neko čustvo in poskusiti to čustvo vzbuditi v bralcu

3. Pisanje v formi / s tem, da se moramo vprašati, če je samo forma dovolj. Ali je forma brez vsebine pesem?

4. Nizanje abstraktnih/sanjskih podob - raziskovanje človekove podzsvesti.

5. Ustvarjanje lepote - poskus v bralcu vzbuditi čustvo sublimacije

6. Opis univerzalne človeške izkušnje

In potem sem odprla to temo. Torej vabljeni k zapisu svojih razmišljanj, dvomov, preizpraševanj ...

lp, Ana

MD, Ana(nda), zanimalo me je zgolj s tehničnega vidika, možnost demontaže, nadgradnje ipd. 

Je potem 10 pesmi zgornja ali spodnja meja?
Aha, potem vgrajujejo že med nosečnostjo?  

Hm, napredek pač. V pešcesarstvu pa se mi niti ne zdi sporno, razen če pride do kakšne pomešnjave vrstnega reda opravil.  Nek znani umetnik, npr. je tako imel v teh prostorih knjižnji regal cca. 2x3 m.

Če govorimo o vgrajenosti, sem s tem mislila bolj prirojenost (kot pravi Mirjam):  nagnjenje, dar, če hočemo talent, danost, vendar se ne razvije, če ji ne posvečamo ustrezne pozronosti in dela, kot pravijo: dednost, okolje, lastna aktivnost ... Srečko, morda pa nastane iz teh tvojih razmišljanj spet ena zanimiva pesem ...

lp, Ana

Vračam se na temo. :) 

Kar se tematike tiče pišem o svojem življenju: kraji, kjer živim; narava po kateri se sprehajam; materinstvo (včasih se te teme ločim precej prvinsko - opis poroda itd.), moje ljubezni, religija ...

V pesmi dam reference knjig, ki so me oblikovale, kdaj pesmi, filmov in ljudi, ki sem jih srečala. Včasih vključim koščke pogovorov ...

Mislim, da ni prepovedanih tem, edino česar se izogibam je, da bi bila v pesmih nesramna ali provokativna, ker mi tak način komunikacije na splošno ni blizu.

Težko je pisati o pisanju, nekaj malega sem pa le napisala.

Se veselim še kakšnega komentarja, ker me matra firbec, o čem pišete ostali ... :) 

Težko reči, ne pišem plansko. Če se oklenem neke ideje, moram biti že nekaj časa noseč z njo, da potem nastane kaj iz tega.  Poleg tega imam dovolj dokazov, da karkoli zanimivega nastane lahko le tako, da pesem tudi preseneča ob nastanku; da ni povsem predvidljiva.  Ampak to je že druga tema. Za začetek morda dodajam vprašanje in novo, času primerno besedo, katere tvorba je preprosta in neoriginalna. Nekak se strinjamo najbrž, da čmok v poezijo ni blagokužna bolezen?  Zakaj tako močni motivi izražati (se) na ta način? 

Zanimiva tema. Zakaj in kako pesniti? Nobelova nagrada tistemu, ki ve dokončen odgovor na to.

Pesnim zato, ker je to zame ventil vsega kar se nabira v meni in nato v obliki poezije bruhne v svet. Nekateri rišejo, drugi kvačkajo, marsikdo se vrže v pretep ali droge. Nekateri imamo pač ventil, ki vse to sprosti s čečkanjem po papirju. Zanimivo bi bilo vedeti koliko nas ponoči ne more spati, če nas zvečer nekaj muči, dokler ne spravimo tega nekaj iz sebe. Na kakršenkoli način že.

Kako pesniti? To je pa šebolj subjektivno. Sama pesnim tako, da prikličem nasmeške, da v slabem iščem koščke dobrega. Je pa res, da sem v najbolj mučnih pubertetniških letih žalost, nesrečo in vse grozne krivice, ki se godijo pubertetnikom vedno utapljala v pozitivnih / fantastičnih knjigah. Na ta način sem ušla morečemu vzdušju in se vsaj pretvarjala, da je lahko tudi vse vredu oziroma, da še bo vredu. Pa je ta navada ostala z mano.

Priznam, da marsikaj pokritiziram, a nikoli s slabimi namerami. Bolj v hudomušnem smislu.

Sem pa začela pisati tudi plansko za natečaje ali delavnice. Oba načina pesnjenja (namenski ali tisti, ki pač pade v glavo sam od sebe) si bolj različna ne bi mogla biti, čeprav je rezultat enak. Nova pesem.

Zanimiva tema. Fokus naj bi bil "o čem", misli pa begajo v "kako", "zakaj", "čemu", ...

Meni se zdi, da ni omejitev glede vsebine pisanja (pesnjenja). Da ni vsebine, ki bi bila "premalo pomembna". Včasih bi se za zapis kakšne vsebine morda ponujale nevšečne besede, pa zato ne zapišem. Ali pa zveni "prebanalno" in potem raje ne zapišem.

Karkoli nam pride na misel, ali pa se "mora" izvaliti iz nas, je nekaj človeškega. Verjetno je, da bi/bo podobno mislil, čutil, doživljal še kdo kdaj. Kadar preberem pesem, ki me zazveni in še dolgo odmeva v meni, morda kakšna za zmeraj, potem vem, da je "prava" in sem vesela, da sem jo našla. Kadar kdo pravi, da je moja pesem "to", da je zazvenela v njem, sem posebej vesela. Pesem je filozofija in kraj srečevanja. (Brezkontaktnega, tudi za kovid-čase! :) )

Ja, xtc, seveda bo AI sestavljala pesmi, če ne zares, pa vsaj za kakšen doktorat. Kadar bo program tako dobro naučen človeka, da "umetne" pesmi ne bom ločila od "prave" in mi bo zazvenela -- zakaj pa ne? Že dolgo pletenine pletejo stroji, pa ročno pletenje niti približno še ni izumrlo, nasprotno.

Mene pa nekaj drugega res zanima, ampak to je že druga tema. Zakaj se človek (pesnik/pesnica), ki objavlja pesmi, podpiše z nizem črk, ki niso njegovo ime in predstavi s fotografijo, na kateri ni on/ona? 

Vsi komentarji so neverjetno zanimivi!

Mirjam, mislim da nekateri pišejo pod psevdonimom ravno zato, da lahko pišejo o vsem (brez strahu, sramu, skrbi o posledicah).

Jaz imam svojo fotko in ime, ampak če bi naprimer imela ljubimca in bi mu želela posvetiti serijo pesmi (pa ne bi želela, da jih moj mož ali celo mati/tašča itn. odkrijejo), bi jih objavila pod psevdonimom. :D 

* to je bil primer, nimam ljubimca :D ;) 

Persefonija, seveda ne gre za to, da bi našli dokončne odgovore. Niti ne zgolj enega. Čeprav, rečeno povsem na splošno, sta odgovora na dve izpostavljeni vprašanji, en o pomembosti tem (odgovorila MD), drugi - naslovna tema - o čem pisati, jasna in enostavna: o vsem in o čemerkoli.  Ampak verjetno nas zanima to še natančneje razdelat in je to namen teme. Verjamem, da se da temu fenomenu približati onkraj vseh subjektivnih poetik in doživljanjem le teh - ter vendarle izluščiti kakšne nepristranske, vsem skupne zakonitosti.

No, nič narobe, če je pisanje osebno-izpovednih pesmi tudi ventil, enačenje kvačkanja, za-bluzenja , ali celo uličarstva s poezijo pa ne bo držalo vode.

Komurkoli žal, ampak še tako dovršene stvaritve npr. frizerjev, kuharjev ali športnikov niso in ne morejo biti umetnost, gre le za bistveno globlji pristop.
Imajo pa lahko marsikaj skupnega, na kratko: ustvarjalno strast, občutek za razmerja, pa tudi nepomembne niso.  

V čem je razlika? Recimo, da se je ''lepa Fata'' leta nazaj prodajala UNPROFORJU za konzerve (in takih je bilo veliko), za golo preživetje, se morda komu zdi nepomembna tema glede na vse kotaljenje zgodovine, a vendar če je še izgubila svojce, morda otroke, ki so pred tem pre-živeli od teh konzerv,
in če bi se kdo o tem odločil napisati pesem, je to povsem nekaj drugega in zna biti za samo pesem pomemben že kurčev odtis pretečenega datuma na konzervi. Gre torej za to, da pesem prek navideznih nepomembnosti lahko iz-pove tudi usodne, najgloblje stvari o človeku v svetu  in svetu v njem, še tako umetelna kreacija frizure pač ne.

Evo, iz tega bi lahko nastala pesem, nastavka sta (in v tem primeru sta se pojavila hipno): ideja in čustvo, ostaja vprašanje, kdaj in kako. Lahko se počaka, da oboje še dozori, če ideja to rabi in če se čustvo mora še okrepiti. Kdaj bo mentalno stanje primerno, da bo 'izplen' pisanja, izraz afekta, najbolj prepričljiv in sežet, je pa praviloma nemogoče predvideti in planirati. (Seveda lahko oboje pride precej nepričakovano) Zato je ta 'nenamenskost' ali popolna spontanost bolj kot ne zgolj navidezna, oziroma se ob plimovanju navdiha lahko izkaže za lastno nasprotje, kar pomeni, da nikakor ne gre za to, da bi nekaj kar samo od sebe pad(a)lo v glavo. Mogoče to oznako bolje prihraniti za kakšen drug način ''pesnjenja''.

No, zato jaz verjamem, da se npr. na pesniških delavnicah, ob vseh možnih planiranjih in vnaprejšnjih zastavkih,  praviloma ne more napisati umetniških presežkov, dasiravno ima to početje lahko druge koristnosti.  Kvečjemu se lahko prikoplje do zanimivih besednih iger, premleva ustvarjalne postopke ipd.
Podobno je tudi s skupinskimi pesmimi. No, če je veselje, naj pa bo, seveda.

Srečko, če s kvačkanjem cikaš na z moje strani omenjeno štrikanje, moram dodati tole pojasnilo. Nisem primerjala med seboj pesnjenja in pletenja ali njunih (končnih) proizvodov. Primerjala sem le to, da se kljub pletilnim strojem še vedno plete na roke in (moje mnenje), da tudi sestavljanje pesmi s pomočjo računalniških programov zlepa ne bo (povsem) izpodrinilo pesnjenja s strani ljudi. (OK, ne bi zdaj razpravljala, kakšni bodo ljudje čez 50, 100 let - koliko bodo še imeli originalnih delov ipd.)

P.S. Poleg tega: Pravih štrikaric ni dobro ozmerjati s kvačkaricami! (Brez strahu, nisem ne eno ne drugo.)

P.S.1 Ananda, hvala za razlago. Vidiš, to z ljubimcem mi pa res ni bilo prišlo na pamet. Jasno! Ali pa, če razvijam dalje, predstavljaj si, da si B. Pahor in pišeš pesmi, zasanjan. Valjda, da si izbereš kak psevdonim, npr. Npr.JJanez.

Ne, MD, sploh ne, nanašal sem se zgolj na Persefonijo in njeno enačenje. Mislim, da sem bil pri tem dovolj jasen. Da pa ne bo izpadlo, kot da mi kot podtikaš slamnatega moža, lahko citiraš, kje naj bi  štrikarice ozmerjal s kvačkaricami. Ne boš našla, kajne?
Glede UI in robotov pa bom prosil prijatelja, ki je o tem imel vizije, ne halucinacije, da mi pošlje na mejl. Bom takoj preposlal in objavil, ko se mi bo javil.

Tema je res "o čem" pisati, ampak če gre za pesnjenje mislim, da je bistveno tudi "kako" in "zakaj tako". Ker zakaj bi dejstvo "danes je lep dan" nekdo zapisal kot "lep je danes dan"? Opažanje in čustvovanje lahko zapišemo tudi brez pesnjenja. Se pravi, da je na koncu res vprašanje "zakaj ravno tako"?!

Seveda pa ne omalovažujem nikogar in ničesar. Hotel sem samo omeniti, da vsak, ki piše pesmi (oz. v eni od pesniških form) ni nujno pesnik. Se pač zna izražati na takšen način. 

Lp, D.P.

P.S.  Ali objavljena pesem dobi dodano vrednost, če je podpisana s pravim imenom in sliko avtorja? :)

Srečko, razumela sem, da sprašujejo za mnenja posameznikov in ne splošno gledano. Tisti moj začetek o dokončnem odgovoru je bil mišljen satirično, saj se mi zdi pesnjenje zelo subjektivna zadeva, ki se je nikakor ne da posploševati.

Morda nisem posebej poudarila, a takšno je moje osebno dojemanje ustvarjanja. In tudi, če mi kakšna pesem kdaj "pade" v glavo (ja, jaz to tako dojemam) se mi ne zdi čisto nič manj vredna, kot če rečem, da je dozorevala v moji podzavesti.

Res je, ne znam se izražati skozi metafore. Težko skrivam pomene. To pa zato, ker sem direkten človek. Če sem srečna, bom to zelo očitno pokazala. In zdi se mi, da se tudi temu lahko reče pesnjenje brez narekovajev.

Umetnost je zame nekaj, kar ustvarja čustva v drugih ljudeh, ne le v umetniku. Ni važno kakšne vrste je umetnost, dokler je umetnik pri ustvarjanju užival, nikomur škodoval in nekaj dal občinstvu.

Glavno vprašanje je bilo res o čem pisati. In jaz sem razumela, da se sprašuje posameznika. Na to sem tudi odgovorila. Zase. Pišem o lepih stvareh, ker rada berem lepe stvari. To pa zato, ker se preveč poistovetim z besedilom. "Padem noter" in vse napisano doživljam kot osebno izkušnjo. Takšna pač sem.

Res je, takšna pesem o "lepi Fati" bi bila lahko vrhunec poezije. Pa bi jo vseeno s težkim srcem brala in po vsej verjetnosti ne bi pristala na moji knjižni polici.

Splošen odgovor o čem pisati pa je definitivno o vsem. Saj so si bralci med sabo prav toliko različni kot smo ustvarjalci.

In zato se tako lepo dopolnjujemo.