Samoniklo, niotkuda
pod mojim prozorom,
stasavalo je drvo cimeta;
zalivano odvažnom rukom.
U mladosti
me sustigao ponos,
spokoj njegovog cveta;
posledice čvrstih odluka .
Sad divlji konj otresa
inje sa osedele grive
a mudri, stolisni,
aromatični oligarsi,
pevaju iz zahvalnosti
u bučnom višeglasju;
umij se laticama mojim,
zamiriši ...
Alegorija življenja in njegovih sprememb, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dejanivanovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!