Drage bralke in bralci, vaša zmagovalka je pesem Pilatik Aleksandre Kocmut - Kerstin. Čestitke k izboru! Uredništvo je na svojem virtualnem srečanju za obdobje jeseni 2020 nominiralo in izbralo pesmi v različnih kategorijah.

Med kratkimi smo izpostavili:

Haiku 2, Ananda

Iz trgovine, Dani Bedrač

Jesen ..., dimitrij

*** (5stišje), breza

ter izbrali pesem identiteta, naprimerjanez, z utemeljitvijo:

Če glagol »inhalirati« preverimo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ob pomenu vnašanja nečesa v sebe – naj bo to voda, zrak, dim ali zdravilo – najdemo še tretji, ekspresivni pomen: »s čutili intenzivno sprejemati, izkušati«. Četudi si torej lahko predstavljamo, da v pesmi identitete lirski subjekt metaforično (a vendarle čisto zares) vdihava tuje kože (kot vodo, zrak, dim, zdravilo), izbira tujke privede do tako razplastenega branja, kot ga lahko ustvari samo zares premišljena in zato odlična pesem. Koža je navsezadnje tako krhka, da jo lahko vdihnemo, a hkrati prinaša otipljivo in intenzivno izkustvo sebe in drugega. Kožo lahko oblečemo, slečemo, zamenjamo. Zamenjamo celo tolikokrat, da nekje v omari izgubimo svojo. Če se torej zanašamo na tako elastično in lahko prenosljivo substanco v iskanju identitete, se lahko hitro zataknemo pri vprašanjih – katera je sploh moja? Obstaja ena prava? Ali tudi tukaj zgolj sledim modnim trendom? (Helena Z)

Med dolgimi smo nominirali:

Trajanja, albin

Uživajte! (dokler lahko), Ananda

***, Jošt Š.

Pod soncem, Magnezij (zdaj Srečko Luštrek)

kako se trebi solata, naprimerjanez

Tišina, Triglav

deklica, um

Saj me ne mika, Vesna Šare

ter izbrali pesem My Heritage, Marie Helene Esteoule Exel,  z utemeljitvijo:

Živimo v času, ko smo, nevedni kot še nikoli, postali nevarno vsevedni. Navdušeno navijamo, divje nasprotujemo, goreče volimo, včasih celó ljubimo, in si domišljamo, da znamo razvozlati in, v maniri današnjega časa, prešteti najzagonetnejši skrivnosti, ki slišita na imeni rojstvo in smrt. A iz smrti zmore življenje obuditi samo umetnost, rojena iz skrivnosti, ki jo, kot v pričujoči pesmi, vsak bralec razvozlava po svoje. Pesem spretno in prepričljivo obračuna z »odurno nadutostjo človeka«, ki je kljub neštetim dobljenim in izgubljenim bitkam samo »od slave pijan« odstotek kdove česa, ki »nič več ne ve, kdo je«, in ki »prestrašen zakolje« sočloveka ... preprosto zato, ker je tukaj in »obstaja«. Resnici na ljubo nas šele tovrstne pesmi osmislijo in utrdijo v času in prostoru, kjer se morajo bralcu vsakič znova zamajati tla pod nogami. Avtorica kot zarotitveni obrazec spet in spet našteva (in stopnjuje) odstotke 'čiste' krvi, ki se slejkoprej »pomeša« z različnimi moško-ženskimi »drobovji«, ritem pesmi pa – namesto konjskih kopit – narekuje padec umirajočih konj in šviganje puščic, dokler se kri ne izlije v edino brezčasno molitev: »Tukaj sem ... obstajam.« 

(Sara Š)

Pri pesmih v formi so nas najbolj navdušile:

Krokar, DunjaPG

Utrinjanje, ob potoku - Majda Kočar

Kosilo za prednike, Matej Krajnc

Post-mortem, Matej Krevs

Sonet št. 110, Peter Rangus

izbrali pa pesem Molivka, pi - irena p. z utemeljitvijo:

Molivka je, kot mnoge druge pesmi, pripoved o naravi in o človeku. Pa vendar ne gre niti za opevanje prve niti za izpoved drugega. Je čudenje, ki sprejema svoje mesto v tem (čudnem, ne vedno razumljivem) svetu, in ki iz zrn grenkobe napravlja hvaležne trenutke pripadanja. Molivka je tihi, ponižni osebni poklon skrivnosti tega, da smo, da svet je. Je dejanje iz zaupanja. Kot molitev. Zima v pesmi nastopa kot nekaj živega, ne mrtvega: ne streže po življenju, ampak ga ščiti, zanj kvačka in ga oblači; rane v drevju "obveže" z belim snegom. To je animistični svet, v katerem ima narava dušo. Meglice se "plazijo" nad reko in vseokrog se prepletajo glasovi -- volka, lisice, skovirjev ... Pesem uokvirjajo arhetipske podobe: njeno dogajanje in vse (gozdno?) življenje je razpeto med zemljo in luno. In ko lunin sij prodre skozi temo, se pesnica v navzočem molku prepozna kot nekdo, ki ima dom. Ki domuje v življenju, ki se včasih razodene kot večni trenutek: biti tu. Vse, kar bo pesnica tedaj storila, v teh trenutkih prezence (kljub gorkoti), bo svéto dejanje, kot branje psalmov. Svoj poskus ohraniti svetlobo, kolikor je imamo, je prikazan na na način, ki spominja na arhaične rituale: gorkoto vpleta "v črno perje vranje" in jo vstavlja "v trde kljune". Molivka je čudovita pesem, v kateri tekoče in neprisiljene rime nežno oklepajo besedilo ter mu dajejo zgoščenost in strukturo. Je bliskajoči se plamen, zavit v začasno temo trenutnega časa: zimskega, družbenega in osebnega. Skupaj s pesnico upam, da bodo naši klici, naše molitve, uslišane.  (Luka B)

Pri tujejezičnih so nas najbolj prepričale:

Smr(s)kavanje daleko od zgarišta, brankicab

Reči so me progutale, Jelena Stojkovic Miric

haiku, mile

Kao crvenkapica, JUR

Dan u kojem si mojim kostima udara u bubanj, Nikita

Matematika, saraivor

in izbali pesem Kalvarija, Ljubica Ribić, z utemeljitvijo:

Pesem ubeseduje izvornost in povezanost s prejšnjimi rodovi. Zapisana je v narečnem jeziku, v prvem jeziku, ki spremlja tvorko iz njenega otroštva. To prvotno besedilo lepo poudarja prvinskost tematike pesmi, v kateri poteka notranji dialog, povezuje svetove mladosti / odraslosti / staranja, preteklosti / sedanjosti, tudi tuzemstva in onostranstva. Samota, skozi katero hodi p. s., je prazna (ni ljudi ne otrok). V notranjem svetu je pomemben le en odnos, ki se razkriva skozi pesem. Pot, ki predstavlja življenje, je pospremljena s prigovarjanjem očeta (pa če ga pišemo z malo ali veliko začetnico), ki pa ni njegov neposredni govor, ampak spomin na njegove besede: pot, šteri si mi pokazal, je pot pozornosti, čuječnosti, pazljivosti. Ves čas jo v notranjosti spremljajo ti, kot bi bili vsakič na novo izrečeni, nasveti, in delujejo kot opora v težkih časih, kot mantra, ob kateri se lažje sooča s strahovi in bolečinami. Pot je dolgotrajna kot življenje samo in skozi življenjske neprilike gre p. s. s pesmijo, četudi se plazi kot slak ali kača po ostrem kamenju ... In vendar ohranja osredotočenost, pozornost: želi si zapomniti vsak korak, sleherno podrobnost in s pomočjo tega notranjega (po)govora ostati povezana s seboj (svojo pesmijo). Očetov jezik se skozi potovanje v p. s. spreminja v lastni jezik (pesniško govorico), in to se zdi kot edina prava popotnica, ki bo zdržala bremena tudi na potovanju, ki sega prek smrti. Nevidna prtljaga, ki jo nosimo vse življenje in ni le breme, ampak tudi poslanstvo. (Ana P)

Med prevodi smo izpostavili dva JURova prevoda: prevod Magnezijeve pesmi Rijeka v hrvaščino in prevod Nikitine pesmi v slovenščino; Dan, v katerem si z mojimi kostmi udarjal po bobnu.   

Vsem avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi čestitamo ter želimo še veliko poglobljenih in navdušujočih pesniških izrekanj.

Foto: Jörg Bergmann