Vsak od nas nekoč se je rodil,
življenje svoje prvič je zavil.
V trajni dar prejel pomembno darilo,
marsikdo ga nikoli ni zares odvil.

Čas pa teče neopazno mimo nas,
namesto modrosti, debelimo bočni pas.
Hitimo, na poti vse preveč norimo,
dokler ne izpade nam poslednji las …

Ustavi se, pravo pesem si zapoj,
prekini vseh priložnosti zastoj.
Umiri nore misli, vsa strmenja,
človek božji, končno že postoj, postoj!

Stojan Knez