Tam nekje v svetli sobi,

v kotu majceni podobi,

druga k drugi se tiščita,

v tihem vetrcu ihtita,

prva je ostala sama,

druga kliče: Mama!  Mama!

Druži ju nemir, trepet,

toda vrat ne da se ’pret,

a na vratih čuden stric,

z brki, polnimi krivic,

spravi se do lepotic,

iz obeh napravi par prasic,

jok in stok in pok ne mine,

zažvenkečejo črepinje,

debel starec egoist,

dolgolasi antikrist,

v črmen usnju fetišev,

v podobo je odšel,

luč se sama izklopila,

sanjala sta še naprej oba debila.

Avelina