Svetloba

Tam nekje v svetli sobi,

v kotu majceni podobi,

druga k drugi se tiščita,

v tihem vetrcu ihtita,

prva je ostala sama,

druga kliče: Mama!  Mama!

Druži ju nemir, trepet,

toda vrat ne da se ’pret,

a na vratih čuden stric,

z brki, polnimi krivic,

spravi se do lepotic,

iz obeh napravi par prasic,

jok in stok in pok ne mine,

zažvenkečejo črepinje,

debel starec egoist,

dolgolasi antikrist,

v črmen usnju fetišev,

v podobo je odšel,

luč se sama izklopila,

sanjala sta še naprej oba debila.

Avelina

breza

Poslano:
29. 10. 2020 ob 11:27
Spremenjeno:
29. 10. 2020 ob 12:27

Ufff , neskončna groza je v tej Svetlobi!

lp

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Avelina
Napisal/a: Avelina

Pesmi

  • 29. 10. 2020 ob 08:04
  • Prebrano 173 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 89.52
  • Število ocen: 4

Zastavica