Sonet št. 110
Končno se mi vse zdi tiho;
mrki žarometi ulic,
ostje naoštrenih sulic,
ki zabadajo se v psiho
pračloveka. Končno spiva
brez ropota mestnih hrupov,
gola sanj, mladostnih upov
pred katerimi beživa
juvenilno stran. Svetloba
še pokdaj semkaj posije,
pa čeprav čez žaluzije
na rob najinega groba.
Spiva. Glavi sta na tnalu.
Zima je prišla prekmalu.
Poslano:
21. 10. 2020 ob 20:24
Spremenjeno:
21. 10. 2020 ob 22:24
Peter, meni je zelo lep sonet, na butaste komentarje pa se ne oziraj.
urednica
Poslano:
23. 10. 2020 ob 19:16
Spremenjeno:
23. 10. 2020 ob 21:16
Tudi meni je všeč, le
v tem verzu se zalomi ritem: še pokdaj semkaj posije
in na koncu (dvojina): Glavi so na tnalu.
Lp, Ana
Poslano:
16. 11. 2020 ob 21:47
Spremenjeno:
16. 11. 2020 ob 22:47
Hvala za komentar obema :) Ana pokdaj in semkaj se rimata. Pri obeh je poudarek na drugem zlogu?
Dvojina pa seveda... mučim tole slovenščino... :)
urednica
Poslano:
17. 11. 2020 ob 07:55
Spremenjeno:
17. 11. 2020 ob 08:55
Sonet, ki napoveduje zimo ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 20. 10. 2020 ob 23:42
- Prebrano 538 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 112.03
- Število ocen: 6