Nič več ni moden prerazvlečen lov,
omikane besedice v ljubezni,
tako opiti kakor čisto trezni
se vprašajo, le h komu, kam domov.
Ni dvorjenja, ni več brsteče želje,
nihče ne piše lepih, dolgih pisem,
še dobro, da iz tega časa nisem,
ko le priložnost srcu da povelje.
Ko kratko traja, še hitreje mine
objem z očmi, v katerih tli neznano
in draž, ki se rodi v nebo oprano
z neurjem danes kar prehitro 'zgine.
Pepel je vse, še preden iskra šine.
Počasi srka se nebeško mano,
nabira se, da pijemo spomine
saj ko bledijo, vedno je prerano.
Mar tam se fant ni zdaj v dekle zagledal,
glavó sklonila ona in zardela?
Dlan stisnjena, kot da je vanjo ujela
sen, ki ji ga nekdo je prepovedal!
Če jutri s klopce jo tako pogleda
in ona vanj upre oči sanjave,
iskrenja polne, v lica pa vsa bleda,
potem so še na delu sile prave.
Uide mi smehljaj, pa nagnem glávo:
Na klopi Poezije je pustila,
steče za njo: Glej, kaj si pozabila!
Ljubezen v pravi srci je vstopila.
kako lepo ...držim pesti za vse romantike
in mislim: še so sile prave ♡
Lep večer ti želim,
Marija
Ne morem drugače, kot reči: O, kak lepo.
Še se tu in tam zgodi romantika.
Lp in lep vikend želim.
dušica
Čudovito, Poetesa Irena!
Le kako oceniti pesem,
mi s to oceno malo,
ki kar skrije se v veličini,
v vsej krasoti stiha;
vedi ... a je iz tam nekje,
iz čisto znotraj dana,
kjer verzov teh je tvojih,
si sled je znati poiskalo ...
Prijeten dan ti želim,
Sašo
… bi, Irena, pesniška, duša, biii … tudi v poeziji se najde sreča za jutrišnji dan ...
lepo zgodbo poje tvoja pesem. Naj bogati tvojo ustvarjalno moč še čim več takih in podobnih spoznanj o ljubezni!
Lep dan ti želim,
Breda
Še so iskrice in še plameni pred pepelom.
In še dekleta, ki berejo poezije.
In fantje, ki jih to pritegne.
Še se zgodi ljubezen, ki se kuha dolgo, kot prava italijanska goveja juha.
Hvala za ne-instantko :)
Nekatere pesmi v svoji izpovedi povzamejo misli desetletij in desetletij v resnico današnjega časa. Mislim, da je ta ena izmed njih. Čestitke!
Lp, Ziegler
Najlepša hvala vsem za branje in komentarje.
Prisrčen pozdrav
Irena
urednica
Poslano:
15. 09. 2020 ob 10:56
Spremenjeno:
15. 09. 2020 ob 18:01
Super, ja, a bi predlagala, da če že ne spraviš vsega v enajsterec, kar bi bilo res fajn, potem vsaj metrično popravi tako, da vsak verz začneš z nepoudarjenim zlogom.
Vem, vem, vsebina pred formo! ... bi kdo rekel ... !
A če gre oboje, zakaj ne bi?
(V tem smislu:
Nič več ni moden prerazvlečen lov,
omikane besedice v ljubezni,
tako opiti kakor čisto trezni
se vprašajo, le h komu, kam domov. )
A bi? :)
Poslano:
17. 09. 2020 ob 13:56
Spremenjeno:
17. 09. 2020 ob 15:56
Ja, seveda, hvala Lidija. Le nekaj več časa potrebujem, ko ga od nekje odtrgam, da si rim novih nakujem.
lp
pi
urednica
Poslano:
17. 09. 2020 ob 15:09
Spremenjeno:
17. 09. 2020 ob 17:09
Ok, bom pozorna :)
Poslano:
18. 09. 2020 ob 18:37
Spremenjeno:
18. 09. 2020 ob 20:37
ne vem, nisem dovolj spočita :D
Nič
več ni moden prerazvlečen lov,
omikane besedice v ljubezni,
tako opiti kakor čisto trezni
se vprašajo, le h komu, kam domov.
Ni dvorjenja, ni več brsteče želje,
nihče ne piše dolgih pisem,
še dobro da iz tega časa nisem,
ko le priložnost da povelje.
Ko
kratko traja, še hitreje mine
ovoj z očmi v katerih tli neznano,
draž, ki se rodi v nebo oprano
z neurjem danes hitro 'zgine.
Pepel
je vse, še preden iskra šine.
Počasi srka se nebeško mano,
nabira se, da pijemo spomine
saj ko bledijo, zmeraj je prerano.
A
glej, mar tam ni fant zagledal se v dekle
in ona je sklonila glavo zardela,
dlan stisnjena kot da je v njo ujela,
kar sanja, pod ukazi, da tega ne sme.
Če
jutri spet s klopi v parku jo tako pogleda
in ona vanj upre oči sanjave,
polne iskrenja, a v lica bleda,
potem so še na delu sile prave.
Uide
mi smehljaj, nagnem glavo;
ker je na klopi Poezije pozabila,
jih vzame on, teče za njo.
Ljubezen se je v prava srca skrila.
urednica
Poslano:
19. 09. 2020 ob 07:40
Spremenjeno:
19. 09. 2020 ob 09:42
Jaz sem pa dobro spala danes, lahko malo vskočim?
Nič več ni moden prerazvlečen lov,
omikane besedice v ljubezni,
tako opiti kakor čisto trezni
se vprašajo, le h komu, kam domov.
Ni dvorjenja, ni več brsteče želje,
nihče ne piše lepih, dolgih pisem,
še dobro, da iz tega časa nisem,
ko le priložnost srcu da povelje.
Ko kratko traja, še hitreje mine
objem z očmi, v katerih tli neznano
in draž, ki se rodi v nebo oprano
z neurjem danes kar prehitro 'zgine.
Pepel je vse, še preden iskra šine.
Počasi srka se nebeško mano,
nabira se, da pijemo spomine
saj ko bledijo, vedno je prerano.
Mar tam se fant ni zdaj v dekle zagledal,
glavó sklonila ona in zardela?
Dlan stisnjena, kot da je vanjo ujela
sen, ki ji ga nekdo je prepovedal!
Če jutri s klopce jo tako pogleda
in ona vanj upre oči sanjave,
iskrenja polne, v lica pa vsa bleda,
potem so še na delu sile prave.
Uide mi smehljaj, pa nagnem glávo:
Na klopi Poezije je pustila,
steče za njo: Glej, kaj si pozabila!
Ljubezen v pravi srci je vstopila.
Poslano:
19. 09. 2020 ob 19:51
Spremenjeno:
19. 09. 2020 ob 21:51
Hvala, mojstrica <3
zelo lepo
še ena za zbirko rimank, čeprav bi morala dopisati soavtorico :)
lp
pi
Poslano:
20. 09. 2020 ob 15:28
Spremenjeno:
20. 09. 2020 ob 17:28
Lidija <3 še enkrat hvala
Poslano:
20. 09. 2020 ob 15:33
Spremenjeno:
20. 09. 2020 ob 17:33
Hvala, filia, res je, kar praviš.
Tu sem našla veliko ponujenih dlani in se z njimi učila. Ponujena roka nikoli ni pomenila - bom jaz, ker ti ne moreš, pač pa, dajva skupaj ali pa poizkusi, saj zmoreš.
objem zate
Poslano:
21. 09. 2020 ob 11:08
Spremenjeno:
21. 09. 2020 ob 13:08
Čudovito! Nekateri še verjamemo v ljubezen. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!